Ob osmih zjutraj, ko je prišel helikopter res ni kazalo dobro. Smo se že psihično pripravljali in bodrili, da bomo pa v četrtek ali petek probali še enkrat in, da kaj sploh bo to, spravit vso robo še 1x v kombije. Tudi Rehar je kazal, da je zadeva nadvse resna in se je posmejal samo še rutinsko in precej na suho. Ko je pilot pogledal proti zamegljenemu Kaninu je rekel, da pejmo raje na kofe. In so šli. Potem smo ostali sami, s tremi velikimi kupi robe in parkiranim helikopterjem. Sicer se je parkrat megla dvignila za par minut, ma morala je bila nizka. Potem se je po deseti začelo dogajati. Megla se je malce razblinila in videli smo posadko kako se nam počasi, ležerno približuje in kar imelo nas je da bi jim zakričali ‘dejmo mal bel hitro, a ne vidite da se jasni’ ampak, z njimi se ne gre zajebavati na tak način. Da nas kam ne pošljejo, seveda. In potem je pilot odločil ‘pa dejmo probat’. Na Kaninu je bilo vse bolj jasno. In potem je bil brifing odpenjanja in zapenjanja in varnosti prepenjanja na helikopter in se je vleklo in gor se je spet Skalarjeva koča pogreznila v meglo. In vsi smo bili nestrpni in si govorili (seveda,tiho, da posadka ni slišala) ‘dej pustite uklinac že to in zalaufaj propelerje že enkrat’. Potem je šla prva runda gor in druga in tretja in je zalaufalo u nulo. Najprej naša roba, nato še ljubljanska. Nazadnje smo šli še vsi mi in ker se je na Skalarju meglilo nas je kot v kakšnem filmu, kjer helikopter lebdi tik nad zemljo in komandosi skačejo ven, pustil nekje na Kaninskih podih na pol poti do bivaka. Read More