Kategorija: Kanin

V sredini julija nam je v četrtem poskusu večji del hrane in opreme do koče zapeljal
helikopter SV. Hvala! V petek, 31. 7., je Toni zbolel, Patriku pa se je pokvaril avto.
Kljub vsem težavam smo z dvema Toyotama ostalo opremo zapeljali do Skripija, od
tam pa po žici do D-postaje. Hvala Aljoša, Den, Urban in JZS. Na hrbtih do tovorne in
že smo se hladili v koči. Damijan & Damijan sta nam predala kočo in se spustila v
dolino.

Vremenska napoved je bila dobra, zato smo takoj napadli enega glavnih ciljev
letošnjega tabora – Vstalo Primorsko. Zjutraj, 1. 8., sva zamenjala načeto vrv v
Pristopni izjavi. V blatnem meandru Sufle na -750 m, kjer smo se ustavili decembra,
sva opremila prečko in se nato spustila v novo vertikalo premera 5 x 10 m. V brezno
pada manjša voda. Na dnu voda odteka v nizek, ozek in blaten meander. Ta se oži in
niža. Nazadnje ga zapre sifon, bolj luža. Prepiha ni nič. Nove dele sva poimenovala
Dežjanaw. Potrta sva se vrnila do bivaka. Spala sva tri ure. Jedla in pila sva premalo.
Edini resen obrok je bila gobova juha z namočeno tortiljo. Brez kave sva bila zunaj
naslednje jutro. Dare je dosegel svoj globinski rekord. Pričakoval bi, da bo človek v
zrelih letih že bolj pameten. A ko te zagrabi speleoholizem, še sv. Socerb ne
pomaga. Pri koči je na novice v nizkem štartu čakala že druga ekipa. Nasedli so
zgodbi o obetavnem oknu v Dežjanawu in jurišali v jamo. Še isti dan so izmerili in še
enkrat pregledali spodnje dele jame. Prečili so tudi do »zelo obetavnega okna« v
Dežjanawu. Nadaljevanja niso našli. Zunaj so bili v ponedeljek.
Skoraj na vrhu Mokrih sanj, na drugi strani brezna (10–15 m daleč), se vidi okno –
razpoka v istem prelomu, kot je brezno. Videti je prehodno ter dokaj lahko dostopno.
Mislim, da je tu najobetavnejša možnost za nadaljevanje. A moje teorije niso
prepričale ostalih. Na taboru je bila to zadnja akcija v Vstalo Primorsko.
V soboto, 1. 8., je prišlo na goro cel kup jamarjev. Nekateri s terencem do Skripija.
Hvala, Tomaž! Drugi z italijanske strani. Želja po jamah je bila silna. Tako so prvi še
isti dan šli na terenske raziskave. Drugi pa v Zvezdo Danico – Damekčevo brezno –
Damekčevo Danico. Jao jao. Ta jamarska poimenovanja!!! V nadaljevanju bo
Damekč oz. DD. Nesli so vrvi do -350 m. Novinec Luka je ob povratku sam pri sebi
stokal: »To je najtežja stvar, ki sem jo v življenju naredil.« Tudi drugi mladiči so
spoznali, da je jamarjenje brez kondicije »safr«, za nas starejše pa muka.
Isto soboto je na goro prišla ukrajinska ekipa. Natančnejše poročilo o njihovem
delovanju bo podano posebej. Opremo so iz koče prenesli do bivaka JZS.
V nedeljo sta dve naši dekleti šli pomagat Ukrajincem v Huevos. Tudi v lepem
vremenu na Kaninu lahko zgrešiš pot. Hvala bogu, ker sta z izoradlerjem rešili
življenje dehidrirancema, ki sta lezla proti koči. Ukrajince sta zamudili in šli le do
prečke Catrina. Druga ekipa je začela z deli v WC-breznu. To 180 m globoko brezno
z ožino, kjer močno piha, že več let ne da spati Aljoši in Koprčanom. Obetaven prepih
vsako leto privabi nove prostovoljce. Nekomu je uspelo pokvariti vrvno zavoro. Se
zgodi, tudi v najboljših družinah.
V ponedeljek je bilo vreme »šajba«. Eni so šli v WC-brezno. Drugi so šli pregledovat
vhode nad DD. Tretja skupina je šla v DD. Preopremili so mokre dele. Na globini -400
m se nam je z nežnim blatom pokrita polica, nekaj metrov nad vodo in prepihom,
zdela skoraj idealen prostor za bivak. Soglasno smo ga krstili v Kurjo lojtro. Tu smo

izravnali teren in postavili šotor. Toliko smeha in debate o kurah, mačkah in ostalih
domačih živalih v jami še nisem slišal.
Edina slaba stran bivaka Kurja lojtra je WC. Nekako ne nudi dovolj intime. A to smo
rešili z dogovorom. Glej stran. Res ne vem, kdo bi gledal dve izbuljeni očesi, ki
spuščata čudne zvoke. Ob tem se je pojavilo bolj pereče vprašanje. Oporečnost vode
v nadaljevanju? Rešitev kakanja v vrečke ali bidone ni bila najbolje sprejeta. Glede
na to, da množičnega obiska Kurje lojtre ni pričakovati, smo se odločili čim manj
sra…
Nekje na polovici tabora smo ugotovili, da nastopamo v Big Brotherju oz. Ljubezni v
hribih. Snemanje je prekinil NLP, ki je nekaj dni krožil okoli kamere, dokler ga ni
odnesla nevihta. Nastopajoče bi pohvalil za res spontano nastopanje. Producentsko
hišo JZStopsekret pa za konspirativnost. Režiserja bi prosil za statistiko mojih nočnih
obiskov WC-ja. Zanima me zaradi prostate.
Torek, 4.8.: Prva ekipa je šla odpirat nov vhod nad DD. Brez večjega uspeha. Drugi
smo šli prebarvat bivak JZS in poizvedet, kaj je novega v Huevosu. Razen tega, da
pušča velika cisterna za vodo, nismo izvedeli nič novega, saj je bila raziskovalna
ekipa še v jami. V JZS-bivaku smo pobrali nekaj podlog in gorilnik za bivak v DD.
Obiskali smo še Novomeščane in se seznanili z njihovimi rezultati. Ekipa DD se je
razdelila v dve skupini. Prva se je spustila v krak Usrane gate. Razširila je ožino in
nadaljevala v novo brezno. Ustavila jih je prazna baterija. Dosežena globina je bila
okrog 500 m. Druga skupina DD se je spustila v brezno Lion pod Kurjo lojtro. Tu smo
bili že lani. Po natančnejšem pregledu so odkrili še dve novi, suhi, a nevarni
nadaljevanji, poleg mokrega, ki smo ga videli že lani.
Sreda, 5. 8.: Prva ekipa DD je nesla podloge v Kurjo lojtro. Druga ekipa DD je šla
izmerit brezno pod Usranimi gatami. Nadaljevali so v novo brezno. Prišli so v večjo
dvorano, od koder vodi več nadaljevanj. Vrnili so se do Kurje lojtre in pregledali še
brezno Lion. Ugotovili so, da se en krak poveže z Usranimi gatami. Ob povratku je
zadnji v vhodnem breznu plezal po vrvi s pretrganim plaščem. Kako je do tega prišlo
na vrvi, ki se ne drgne? Vsa naša forenzična raziskovanja niso našla odgovora na to
vprašanje. Vrv bomo nesli našemu dežurnemu testnemu mojstru v Izolo.
Ekipa WC je širila ožino.
Četrtek, 6. 8.: Zaljubljen parček je šel na trening v Skalarja do -100 m. Manj
zaljubljeni so šli v WC-brezno. Mogoče zaljubljeni pa so šli preopremljat DD.
Petek, 7. 8.: Ekipa DD je šla preopremljat do -200 m. Površinska ekipa je šla do
bivaka JZS po spalne vreče za bivak v DD. Pridružili so se nam Ukrajinci. V Huevosu
so se za pol sifonom Rasputica spustili v brezno, ki se nadaljuje z ožino. Ne najbolj
obetavno nadaljevanje.
V soboto smo pospravljali in transportirali opremo v dolino. Kljub dve urnemu trudu
trisedežnica ni speljala. Na srečo je bilo opreme malo in smo jo na hrbtih spravili do
Aljoševe Toyote. Žične ovire so zadržale svizce in vozilo je srečno pripeljalo v dolino.
Pod Lipco smo imeli poslovilno kosilo in se vrnili v normalno življenje. Za nami so se
v Skalarja naselili Koprčani in vipavski Velenjčan. V WC-breznu jim je po večletnem
delu uspelo priti v prehoden meander.
Jamarili smo: Bilo nas je 28 domačinov iz osmih društev in pet Ukrajincev.

JDDR: Toni Košuta, Luka Gerbec, Patrik Gleščič, Erika Kozamernik, Edi
Benko, Emil Pintar, Matjaž Pintar, Anita Pintar, Grega Maffi, Erik Jemc, Dare
Lapajne, Bogomir Remškar
JKŽ: Yana Bylnetz, Hana Vokač, Igor Vrhovec, Višnja Vrhovec, Jure Merčun
JD Dimnice Koper: Aljoša Vidmar
JD Podlasica: Jerica Koren
JD Karnium Kranj: Benedikt Praznik, Rok Filipčič, Tomaž Kastelic
JD Rakek: Tobija Aljaž Novak
DZRJ Kranj: Jožef Pokljukar, Karin Erklavec, Ota Černe
JSPD Tolmin: Karin Rutar, Matej Bremec (?)
Ukrajinci: Vladimyir Lyevashov, Matvii Kananovych, Andrey Borisovych,
Vitaly, ??

Prišel je 1. avgust in z njim tabor na Kaninu. Še zadnji dan dišimo po šamponih prejšnjega večera.  No, naslednjih deset dni so se le ti dodobra razdišali. Računali smo namreč na močne jamske prepihe, precej novih globinskih metrov, vmes pa na žgoče sonce, ki bo vse skupaj gratiniralo.

Ob 8h zjutraj smo se vse ekipe, ki smo se tega dne odločile za obleganje gore, zbrale na jutranji kavi in pripravile strateški plan. V prvo bojno linijo so šli tisti, katerih avtomobili so vsaj malo dišali po »terenskem vozilu«. Ti so bili kot nekakšna glava družine – kar so rekli, smo naredili, da le ne bi bilo treba nosit opreme v hrib. Ostali smo parkirali na zadnjem ovinku nad B-postajo ustavljene kaninske žičnice, do koder se je še mogoče normalno pripeljat. Tam se nam je pridružila tudi ekipa ukrajinskih jamarjev. Po kakšnih sedmih vožnjah ljudi in opreme s terenci smo vse skupaj preložili še na tovorno žičnico in prepeljali do koče. No, vmes smo vse bolj nestrpno pogledovali v nebo, ki je bilo vedno bolj kislih, temnih barv. Poleg moke in kruha v škatlah nas je malo skrbelo tudi za ekipo (Tjaša, Klemen, Jure, Yuri), ki naj bi se zvečer po nekaj dneh vrnila z ekspedicije v Skalarjevo brezno. K sreči je bil strah odveč. Kljub dežju so relativno suhi prišli ven, nekateri v večernih urah, drugi pa v zgodnjih jutranjih.

Prva dva dni nam je Kanin postregel z bolj kislim vremenom, zato smo se lotili hišne jame in štemanja v kletnih prostorih, ki so te dni dobili že kar zavidljivo velike dimenzije. Deževni dnevi na Kaninu so ponavadi tisti, ko se v koči zgodi največ izboljšav oziroma tehnoloških presežkov. Začeli smo z označevanjem košev za ločeno zbiranje odpadkov. Odločili smo se tudi, da bomo biološke odpadke začeli nositi nekoliko bolj stran od koče, ker se bojimo gladavcev. In ker dežja še kar ni bilo konec, smo z izumi nadaljevali v kleti. Ekipa Koprčanov (Aljoša, Vasja, Kristjan, Aleš) je po intenzivni inženirski razpravi uredila polavtomatsko zapiranje vhodnih vrat v klet. Škripčevje z utežjo. Takšnega verjetno nimajo niti v glavnem trezorju kakšne izmed bank. Tudi sobota je bila pretežno deževna, zato smo šli (Yana, Božo, Erika, Tomaž in Franc) preveriti v kakšnem stanju je jamarski bivak. V naslednjih dneh bo namreč tukaj bivala ekipa ukrajinskih jamarjev, zato smo jim šli za dobrodošlico postavit zunanjo tendo in jedilnico. V soboto zvečer se je nebo končno le toliko zjasnilo, da smo lahko vzpostavili tudi astronomsko opazovalnico. Zanimalo nas je, kaj se te dni kaj dogaja na luni in kako je z nebulami, Marsom in vsem, kar pač premore nočno nebo. Martin sicer ni jamar, je pa strasten astronom in je tako na Kanin pritovoril tudi temu primerno velik teleskop. Smo vprašali zvezde, kako kaj kaže z nadaljevanji v naših jamah v naslednjih dneh, pa se je verjetno zataknilo pri interpretaciji. Nekako nam ni preostalo drugega, kot da gremo v jame in preverimo kar sami. Poleg vse čudne opreme, ki ni imela prav direktne veze z jamarijo, se je znašla tudi kitara in nekaj kompletov rezervnih strun. Preživela je žgoče sonce, nekaj kapelj dežja in sploh na tiste večere, ko še nismo bili čisto skurjeni od akcij v podzemlju, doživela kar nekaj akustičnih koncertov z bogatimi »backvokali«.

No, v nedeljo pa smo le našli pot v kaninsko podzemlje. Najprej smo se lotili Zvezde danice oziroma po novem – Damekčeve Danice. Lansko leto ji nismo še prišli zares do živega, letos pa nas je dan za dnem puščala praznih rok (beri: zmanjkalo nam je štrika). Na nedeljski akciji smo Božo, Anita, Yana in Erika izmerili jamo od ožine nad Anitinim nihajem do Reharjevih ploščic. Že naslednji dan so Maffi in Poklukarja opremili Anitin nihaj. Koprčani so istočasno širili meander v WC breznu (na cca. -150 m), Pintarji, Erik in Edi so izmerili dve novi jami (11-metrca in Jama pod tremi žicami), del belgijske ekipe (Pierr) pa se je pridružil novomeščanom v Trnuljčici. Edi, Tomaž in Franc so šli v Brezno pod Žičnico in z bivaka na -250 m prinesli 300 m vrvi. Pri tem so se pošteno stuširali in posledično podirali hitrostne rekorde tako ven iz jame kot tudi po smučišču navzgor.

Ker se je lepo vreme nadaljevalo, smo tudi mi še naprej vztrajno rinili v podzemlje. V torek so se koprčani ponovno odpravili širit v WC brezno, druga ekipa (Božo, Edi in Erika) pa je šla v Vstalo Primorsko, ki smo jo letošnji tabor, na račun perspektivne Damekčeve Danice, kar malo zapostavljali. Do jame nas je spremljala tudi Jerica, katerii smo naložili nekaj dodatne opreme. Božo ji je med potjo podrobno razložil, katera je optimalna pot za vrnitev nazaj do koče Petra Skalarja. No, verjetno je le obnovil, kako priti nazaj, da bomo tudi mi po prihodu iz jame hitreje našli pot nazaj. In smo šli. Edi in Erika sva izmerila jamo do globine -563 m, kjer sva vzpostavila kuhinjo za vse lačne. Torej vse, ki smo bili v jami. Božo je med tem preopremljal brezno pod meandrom, saj je bila obstoječa smer čisto preveč namočena. Po njegovih ocenah se je nahajal še slabih 100 m pod kuhinjo, dna pa ni bilo videti. Črna luknja ali Mala Boka? Ha, kdo bi vedel!

Po torkovi celodnevni akciji v Vstali Primorski in pešačenju nazaj do KPS smo se odločili, da smo končno le našli optimalno pot za nazaj od jame. Božo, Maffi in Erik so se tako v sredo lotili markiranja poti čez lašte, ki kakšnih 15 minut od koče doseže markirano planinsko pot. Menda zdaj tam stoji toliko možicev kolikor jih ne premorejo niti najbolje obiskani koncerti. Ga ni jamarja, ki bi se še lahko izgubil. V sredo zvečer je na kočo prišla tudi ekipa JKŽ (Gedei, Mrki in Nina), ki so imeli v planu fotografsko akcijo v najglobljih delih Skalarjevega brezna.

Na zgodnje četrtkovo jutro se je zgodila prava evakuacija. Že prejšnji večer smo naredili podroben strateški načrt za napad na vse ožine in za opremljanje spodnjih delov Damekčeve Danice. Kuhinja in jedilnica KPS sta tako že pred 8. uro zjutraj pokali po šivih. Že zvečer smo iz deževnice pripravili hektolitre čaja, v katere so zjutraj priletele še šumeče tablete. Spakirali smo še juhe, makarone, cukr in vso robo za opremljanje in širjenje jam..potem pa pot pod noge do Damekčeve Danice. Ja, ta Danica je tako zlata ženska, da smo jo tega dne vsi želeli obiskat. Ampak zna biti že precej stara, zato je Maffi odredil vozni red obiskov. 4 ekipe po 2-3 ljudje…kot v bolnišnici, ne vsi naenkrat! Erika in Edi sva šla širit ožino nad Anitinim nihajem, od koder navzdol sva kasneje izmerila okoli 300 dolžinskih metrov jame in končala nekje na globini malo manj kot -500 m. Sledila sta Samo in Yana, ki sta se zbasala skozi spodobno razširjeno ožino v spodnje dele in šla razširit naslednje ozko grlo. Takoj za nami sta prišla Maffi in Jožef, ki sta se lotila opremljanja novih spodnjih delov. No, tam dol je bil cel cirkus. Saj človek ne ve, kam bi šel, ker se vsako brezno razdeli na »pet novih«. Po liniji najmanjšega upora sta tako opremila glavno brezno, na poti nazaj pa še kakšno stransko. Nad vsemi tremi ekipami se je mudila še četrta ekipa (Božo, Livio in Edi), ki je tega dne obiskala Damekčevo Danico. Tudi ta ekipa se je z vsemi štirimi spravila nad ožine v zgornjem meandru, potem pa je prišla v kontrolo k spodnjim ekipam. Po celodnevnem obisku pri Danici smo počasi nakapljali nazaj v KPS. Prilično utrujeni, kar pa nam ni preprečilo, da bi vse nove meritve takoj stlačili v Csurvey. Maffi je pokazal še posnetke vseh črnih brezen, nadaljevanj, ki so kar zijala skozi ekran. Čisto nihče seveda ni ostal ravnodušen. Takoj smo oblikovali tudi ekipo za obiske za naslednji dan!

V petek so šli v Damečkevo Danico Jerica, Božo, Lana in Erik. Opremili in izmerili so še nekatere nove dele in našli prostor za morebitni bivak. Ker…jama šiba. In ni videti, da bi je bilo kmalu konec. Druga ekipa (Aljoša, Samo Milanič, Maja, Robi) je šla širit v WC brezno. V poznih popoldanskih urah pa se je iz Skalarjevega brezna vrnila tudi ekipa JKŽ. Prespali so na bivaku na globini -500 m.

No, prišla je sobota, ko nas ne gospa Danica in niti nobena druga luknja niso več prepričale. Večdnevno krtarjenje po kaninskem podzemlju je privedlo do kroničnega pomanjkanja sonca. Vitamin D, pravijo, da je kar pomemben. Na letošnjo novo pridobitev v KPS, kartonasto tablo, na kateri je bil vozni red obiskov jam, smo se zapisali vsi, ki smo se namenili na vrh Visokega Kanina. Torej, praktično vsi udeleženci tabora v KPS, ki nas še ni zamikala dolina. Aha, tabla. Z letošnjim letom smo uredili tablo v stilu »Kje so naše ladje?«. Uvedli smo tudi pravilo – »Če te ni na tabli, te ni v jami!« -, ki se je kar dobro prijelo. Zato bomo drugo leto ponovno reciklirali kartonaste škatle. Red mora bit, četudi je izjemno slab.

V času tabora je poleg vseh udeleženih v KPS delovala tudi ekipa ukrajinskih jamarjev (7 udeležencev), ki so bili nastanjeni v bivaku JZS. Njihov cilj je bilo raziskovanje v Huevosu. Po Božotovih navodilih so se v prvi akciji poskušali spustiti do bivaka na -500 m, kar pa je bilo žal neuspešno – bivaka niso našli. Pa ne zato, ker bi ga kdo pospravil oziroma skril, ampak zato, ker so po navodilih »le sledili voxu«, ki pa vmes izgine v stranske rove. No, v naslednjih dneh so le prišli do bivaka, kjer so uredili novo mizo, odnesli smeti in popisali vso hrano, ki je še na voljo. Drugo leto pravijo, da se spet vrnejo in nadaljujejo z raziskovanjem.

Na zadnji dan tabora smo tako iz jam nekako prilezli vsi, ki smo bili katerikoli dan napisani na tabli. In to srečni in celi. Počasi smo morali začet razmišljati o transportu opreme nazaj v dolino. Da nam ne bi bilo dolgčas, se je seveda dan pred odhodom na tovorni žičnici snela vlečna jeklenica. Ampak ker imamo cel kup vrhunskih inženirjev, smo zadevo hitro rešili. Marsikoga je ob misli, da bi morali vso robo v dolino znositi peš, kar pošteno zvilo v trebuhu. Ampak ni problema, ker je ekipa intuziastičnih jamarjev teden pred taborom iz »wc-ja na štrbunk« naredila prav kraljevski sekret. Vsi smo navdušeni, hvala! Med najsrečnejšimi tega dne zaradi popravljene žičnice pa so bili tudi Poljaki, ki so prihajali na KPS. Saj vemo – 10 kg korenja, 20 kg krompirja, kilometer štrika, rezervne spodnjice… človek je srečen, če vsega tega ne rabi nosit na lastnem hrbtu.

Po desetih dneh tam gor, po precej prežimarjenih metrih, vseh sončnih zahodih in skuhanih “ratovn’kih”, je bil čas za odhod v dolino. Takoj po prihodu do najvišje parkiranih avtomobilov (na okrog 1700 m) se je pojavila še prilika, da posnamemo napovednik za novo slovensko serijo – “Gorski mehanik”. No, več njih. Defekti so se namreč kar vrstili. Lahko smo izbirali med zglodanimi cevmi, ki so jih v teh dneh pošteno prežvečili lokalni svizci ter med preluknjanim karterjem. Odločili smo se za slednjega, ker je popravilo terjalo manj časa, rezultat pa je izgledal bolj dramatičen. Smo sklepali, da bo zadeva na malih ekranih tako požela večji uspeh.

Na koči Petra Skalarja nas je bilo v teh dneh skupno 42 udeležencev iz 10 društev. Nekateri so prišli le za kratek čas, drugi so vztrajali dlje. Prav vsak pa je doprinesel svoj delček k odličnemu vzdušju ter k uspešnim in prijetnim akcijam v podzemlju. Že planiramo nove akcije, dokler nas ne prehiti sneg!

Zapisala: Erika in Božo

Avtorji fotografij: Matjaž Pintar, Grega Maffi, Samo Milanič, Aljoša Vidmar, Yana Bilynets, Livio Pahor, Erika Kozamernik

Seznam akcij in udeležencev po dnevih:

nedelja, 3.8.:

• Damekčeva Danica: Merilna akcija do Reharjevih ploščic; Božo, Erika, Yana, Anita
• Brezno pod Žičnico: Edi, Tomaž, Franc (razopremljanje)

ponedeljek, 4.8.:

• Damekčeva Danica: Maffi, Jožef, Janez
• Trnuljčica: Pierr in novomeščani
• WC brezno: Aljoša, David, Stipe, Samo Morel
• dve novi jami (11-metrca in Jama pod tremi žicami): Erik J., Emil, Matjaž, Anita, Edi B.

torek, 5.8.:

• Vstala Primorska: merili jamo do -563 m in opremljali pod tem: Božo, Edi B. in Erika; spremstvo do jame: Jerica
• WC brezno: Samo Morel, Aljoša Vidmar, Ervin, David Piščanec

sreda, 6.8.:

• Markiranje poti od Vstale Primorske proti KPS: Maffi, Erik J. in Božo;
• Brezno na Veliki Gnili glavi: Samo, Aljoša, David

četrtek, 7.8.:

• Skalarjevo brezno (fotografska akcija; spali eno noč na bivaku na -500m: Gedei, Mrki in Nina
• Damekčeva Danica: Yana, Samo, Erika, Edi B., Maffi, Božo, Jožef, Livio in Edi G.; širjenje merjenje jame in opremljanje novih delov

petek, 8.8.:

• Skalarjevo brezno (fotografska akcija; spali eno noč na bivaku na -500m: Gedei, Mrki in Nina
• Damekčeva Danica: Jerica, Božo, Lana, Erik B.
• WC brezno: Aljoša, Samo Milanič, Maja, Robi

sobota, 9.8.:

• Visoki Kanin: skupinski pohod; Jerica, Erika, Maja, Yana, Edi, David, Aljoša, Erik B., Jožef, Lana, Robi

nedelja,10.8.:

• Pakiranje in odhod v dolino.

Udeleženci tabora po društvih:

JDDR: Bogomir Remškar, Anita Pintar, Matjaž Pintar, Emil Pintar, Grega Maffi, Erik Jemc, Edi Benko, Erika Kozamernik

JKŽ: Yana Bilynets, Peter Gedei, Jure Merčun (Mrki), Nina Mrak

JK Temnica: Samo Milanič, Matej Mozetič

JK Kraški krti: Livio Pahor, Edi Grgolet

JD Dimnice: Aljoša Vidmar, David Piščanec, Samo Morel, Zdenka Marčič, Kristjan Mezgec, Mitja Maružin, Aleš Humar, Vasja Vadnov, Žetko Matjaž, Robert Grilc (Čevap), Borut Stepančič (Stipe), Ervin Martinčič, Martin Bertok (astronom, gost)

DZRJ Kranj: Lana Sladič, Jožef Poklukar, Janez Poklukar, Erik Bajželj

JD Carnium Kranj: Maja Lokar, Tomaž Kastelic, Franc Petrič

JK Krka: Robi Marn

Belgijci: Pierr Meynaert, Sophie Deboucq, Felix Meynaert in Loick Meynaert

DZRJ Ljubljana: Jurij Andjelič (Yeti)

+ ekipa ukrajinskih jamarjev na bivaku JZS: Vladimir Levašov, Inna in Jurij (Jura) Artemenko, Denis Poliščuk (Den), Olena Ševčenko (Lena) in Łukasz Pasternak, Aleksander Kuzmenko (Kuzmič)

V začetku avgusta se je zgodil že tradicionalni tabor JZS na Kaninu. Letos se je začel v stilu praktičnega usposabljanja za najzahtevnejše logistične podvige. Licence nam sicer nihče ni zares podelil, smo se pa kljub temu precej izkazali. Nekateri že tradicionalni udeleženci tabora so tik pred začetkom iskali možnosti nakupa takšnih in drugačnih plovil, ki bi bila polno naložena sposobna priti do C-postaje ustavljene kaninske gondole. Slednje jim je precej dobro uspelo! Glavnina ekipe tokratnega tabora je  torej v petek s terenci pripeljala material nad C-postajo (Stanek, Kastelic in DZRJL), drugi del ekipe pa dan kasneje (Rehar). Naslednji korak tega »master plana« je bila misija spraviti krompir, jamarsko opremo in precej zajetne nahrbtnike od C-postaje do tovorne žičnice koče Petra Skalarja. No, tudi to nam je s skupnimi močmi nekako uspelo. Našo logistiko in usluge so koristili tudi člani DZRJL ter poljski jamarji iz Krakowa.

Tokratni tabor je ekipa Pintar (Anita, Matjaž, Emil) in Maffi (Grega, Erik) začela že zadnji vikend v juliju. Ali je razlog za to velika raziskovalna vnema ali šum v komunikaciji pri določanju datumov, še raziskujemo. Znanost še ni rekla zadnje besede! Vsekakor pa je bila avnatgarda zelo uspešna, saj je na območju med kočo Petra Skalarja in Presestreljeniškim oknom našla veliko novih oz. starih vhodov. Prav eden izmed novo-starih se je izkazal za »jack pot«! Vhodno brezno, globine 40 m, je bilo navrtano s svedrovci. Jama se je med podornimi bloki nadaljevala še približno 50-60 m (Maffiji in Pintarji), na dnu pa so našli ostanke karbida. Zanimivo je, da lega nobene od registriranih jam v bližini ne ustreza. Najbližje so jame O 100, O 87, O 98 in O 96. Slednje so raziskali Rakovčani in Tolminci. Nagibamo se torej k toriji, da je brezno raziskovala tuja ekipa. V tretji akciji smo se (Yana, Beno, Božo) skozi prekopan prehod (prekopali so ga že prvopristopniki) spustili v meander in naprej do globine okoli 150 m (do tu so prišli že predhodniki). Meander naprej je bil zasut. 10 m višje smo videli okno, ki je obetalo velike dimenzije, čutiti pa je bilo močan prepih. Na naslednji akciji se je splezalo do okna (Edi). Od tu se je jama nadaljevala z breznom in nato širokim meandrom. Brezno smo na tej akciji tudi izmerili (Erika, Maja, Edi), na zadnji akciji (10.8.) pa smo preko stopnjastih brezen prišli do globine preko 200 m. Nadaljevanj je več. Jama se nadaljuje v obliki meandrov in brezen solidnih dimenzij. Na zadnji akciji je del ekipe tudi preopremil vhodno brezno (Anita, Matjaž, Mrki, Robi, Yana, Božo).

Poleg akcij v novi-stari misteriozni jami se je delalo tudi v Vstali Primorski, kjer smo v kraku Pristopna izjava v dveh akcijah znova dosegli globino -480 m ter dolgo in zelo pihajočo ožino (1. akcija: Pierre, Beno, Božo; 2. akcija: Rehar, Erika, Edi, Jerica, Volodymyr). V naslednji akciji smo se lotili raje ožine na dnu brezna Skozi jame do zvezd. Na žalost nismo prišli skozi (3. akcija: Rehar, Volodymyr, Aljoša). V četrtem spustu v VP je ekipa zaradi psihofizičnega stanja udeležencev spremenila načrt in le preopremila vhodno brezno (4. akcija: Petra P., Mrki, Yana, Beno, Božo).

Koprčani (Aljoša, Ervin, Vasja, David) so vztrajno širili Čomeander. Vidi se naprej, piha močno, ožina se širi in rahlo spušča.

Ukrajinski jamarji so se ob naši pomoči odpravili v Skalarja. Namen je bil fotografirati enega večjih šahtov (ekipa: Ihor, Klim, Rok, Maja, Jerica, Žan).

V Huevosu smo imeli dve akciji. Prva je bila logistična. Iz bivaka na globini -500 m se je prineslo spalne vreče (1. akcija: Stanek, Tobija, Beno, Sophie in Petra), v drugi akciji smo šli do dna (2. akcija: Erika, Edi, Beno, Božo). Splezali smo do okna nad dnom Kamnitega Kladiva (Edi, Erika). Vrha nismo dosegli, a zadeva se oži in nima prepiha, zato smo plezanje opustili. Še enkrat smo pregledali podor na dnu (Božo, Beno), kjer prav tako nismo našli nadaljevanja. Iz Kamnitega kladiva, z dna in vrha Vodke smo odnesli vrvi in kovačijo. Vrv smo pustili na vhodu v Maffijevo okno (v Čuku). Del kovačije smo pustili na bivaku, kjer smo tudi prespali. Naslednji dan smo odnesli iz jame smeti, višek vrvi iz Suhadolnika pa smo odnesli na vhod v Vročo noč. V Huevosu smo na več mestih opazili vrv, ki je proti dnu raztežaja bila vedno debelejša, ter po občutku precej ločena od jedra. Naš svetovalec za tehnične zadeve pravi, da kljub nenavadnemu izgledu še vedno držijo. Takšna vrv je najbolj opazna v breznu nad bivakom. Predlagamo zamenjavo. Med bivanjem na bivaku smo uspeli porabiti tudi zadnjo kapljico elliksirja za spanje. Kdo je glavni krivec za to, disciplinska komisija še ugotavlja. Osumljenci pa so Erika, Edi, Beno in Božo. Ekipa v jami se je sicer tudi kulturno udejstvovala. Med žimarjenjem po neskončno velikem Čuku se je namreč kar sama od sebe zgodila pesnitev. No, ni ravno Sonetni venec, za kašen haiku pa se z lahkoto kvalificira. Nekje iz dna duše se je zaslišalo…

»Čuk nas je nategnil,

tra-la-la.

štrik se je pa vleku

do neba.«

Na bivaku JZS je letos delovala ekipa Mršek in Žan, ki sta delala v BorKan9. Na bivak pa smo sicer nesli tudi plinsko jeklenko, da naših prijateljev iz Ljubljane pozimi ne bo zeblo. Zamenjali smo tudi tesnilo od vrat in pred vhodom popravili pod (Yana, Mršek, Žan, Božo). Iz WC brezna smo odnesli cisterno z vodo, ter jo za bivakom fiksirali na staro mesto (Stanek, Edi). Kako se je cisterna znašla v WC breznu, 50 m daleč in 10 m višje, še vedno ni razjasnjeno. Teorij je skoraj toliko kot tistih o primeru JFK!

V kleti KPS so tudi letos potekala kopaška dela, kjer so vztrajno delali praktično vsi za delo sposobni (Aljoša, Stopar, Jernej, Denis, Edi, Beno, Toni, Rehar).  Na trenutke smo imeli občutek, da se ljudje za štemarco prav grebejo. V najboljših dneh je štemarca začela šiht že ob 6.45. To dejstvo je precej pripomoglo k učinkovitosti celotne ekipe. Udarno kladivo je posodil Vasja, za kar se mu sicer iz srca zahvaljujemo, kljub vsemu pa je morda primer zrel za disciplinsko komisijo. Iz ostankov lesa smo izdelali tudi nov regal za opremo v kleti (Beno, Božo). V predhodnici tabora pa so Koprčani naredili sarkofag za akumulatorje fotovoltaike (Vasja, Humar).

Letos v koči Petra Skalarja nismo bili sami. V njej smo gostili tudi večjo skupino Poljakov iz jamarskega kluba iz Krakowa. Poljski jamarji so obljubili svoje poročilo v reviji Jamar, na kratko pa vseeno predstavimo njihovo delo. Raziskovali so v Breznu pod Poljskim bivakom (vhod ob starem Skalarju), v katerem upajo na preboj v Malo Boko. Pregledali so okna na -600 m, kjer so prišli v stare dele. Na -900 m so prečili jezero, s stropom 10 cm nad gladino, za tem pa je kaskadni slap. Dela tu letos poleti niso nadaljevali zaradi nevarnosti vdora vode. Na Škednju so našli obetavno pihajoče brezno. Kaj so delali v drugem tednu tabora pa boste prebrali v Jamarju.

Še par besed o tem, kako so Poljaki letos sploh »pristali« v koči. Že lani od Občine Bovec niso dobili dovoljenja za taborjenje v bližini starega Skalarja, zato smo jim takrat ponudili bivak JZS. Ponudbo so sprejeli, letos spomladi pa so nas prosili, če bi lahko imeli tabor raje v koči. Dostop do njihove jame je bližji, hkrati pa je za ekipo 18 ljudi koča veliko boljša opcija. Skrbniki koče so se s tem strinjali. Malo nas je vseeno skrbelo, kako bomo skupaj kuhali in spali. A strah je bil odveč. V času tabora smo se skupaj našli pod sloganom »Cavers are used to shit!«, kar pa seveda ni imelo nič opraviti z dejanskim stanjem v kuhinji, ki se je vsaj dvakrat na dan dostojno bleščala od čistoče. Izkazali so se kot organizirana in disciplinirana ekipa. Postelj je bilo za vse dovolj. Tudi v kuhinji so štirje plinski gorilci in še štedilnik, tako da smo brez težav kuhali oboji.

Kot že tradicionalno, so se v koči Petra Skalarja tudi letos dogajali kulinarični presežki. Kuhali smo boršč, pasulj, joto, pašto, krompir v vseh oblikah… Ideja za naslednje leto pa je tudi jabolčni štrudl in obujanje tradicionalnega »palačinka partyja«! Žakelj krompirja je letos predstavljal eno bolj družabnih točk v koči. Kjer je bil žakelj, tam smo bili praviloma tudi vsi tisti, ki smo bili tisti trenutek nad zemljo. Za večerni pomfri iz pečice smo bili krompir pripravljeni lupit tudi več ur, brez prestanka!

Kot največji problem so se izkazale smeti. S tremi plastičnimi sodi, kjer bi bilo v dveh jezikih zapisano embalaža, papir, steklo, ter z enakimi napisi na velikih plastičnih vrečah v kleti, bi zadevo vsaj deloma rešili. Vsekakor pa je potrebno urediti helikopterski odvoz smeti v dolino. V prihodnje je potrebno zmanjšati tudi količino pločevink, plastenk in konzerv.

Cisterne za vodo so bile na pol prazne, zato smo z vodo kmalu začeli varčevati. Nekaj neviht in ploh stanja ni bistveno izboljšalo, zato so Poljaki iz nekaj lesenih desk na strehi nad žlebom naredili gredo, nad katero so s človeško verigo iz brezna blizu WC-ja vsak dan natovorili sneg. Zadeva je dala pol litra vode na minuto, kar je zadostovalo tudi za tuširanje na tiste bolj praznične dni.

V času tabora je v koči Petra Skalarja gostovalo kar nekaj slovenskih, belgijskih, poljskih in ukrajinskih jamarjev, ter četica nizozemskih srednješolcev, ki je s koče Gilberti preko via ferrate na Visoki Kanin prestrašena in utrujena pritavala do naše koče. Sicer pa se je tabora udeležilo nekaj novih mladih obetavnih jamarjev. Kot vsako leto je nekaj ljudi obljubilo udeležbo in nato odpovedalo. Zagotovo se pozna, da žičnica ne dela in je dostop dolgotrajnejši, zato je bilo manj eno- oz. dvo-dnevnih obiskovalcev. Vreme nam je bilo dokaj naklonjeno, zato lahko izvedli kar nekaj akcij v podzemlju.

Za naslednje leto pa načrtujemo nabavo kitare! Človek namreč ne živi samo od kruha in jam, ampak tudi od muzike in dobrega vzdušja. Slednjega nam tudi na tokratnem taboru zagotovo ni primanjkovalo.

V času tabora smo pozabili pisati jamarski dnevnik. Verjetno zaradi utrujenosti ob številnih takšnih in drugačnih akcijah. Morda pa je vsega kriva štemarca. Tudi ta primer še raziskujemo. Naslednje leto bomo tako za vsak dan določili po enega dnevničarja. Takšni tabori so namreč…vsaj nekje za zabeležit, kljub temu, da jih ne bomo zlahka pozabili!

Zapisala Erika in Božo

Avtorji fotografij: Erika, Rehar, Yana in Beno

Društva ki so delovala na taboru:

JDDR Ajdovščina (Bogomir Remškar, Robert Rehar, Matjaž Pintar, Anita Pintar, Emil Pintar, Grega Maffi, Erik Maffi, Anton Košuta, Žan Žgavc, Edi Benko, Erika Kozamernik*)

JD Dimnice Koper (Aleš Humar, Vasja Vadnov, Ervin Martinčič, Jure Tominec, David Piščanec, Samo Morel, Zdenka Marčič, Jernej Potokar (njegov kolega Denis – ni član), Žan Drobež, Mitja Mršek, Robert Grilc – Čevap, Aljoša Vidmar, Rok Stopar)

JD Karnium Kranj (Maja Lokar, Benedikt Praznik – Beno, Bojan Stanek, Petra Zaletel, Tomaž Kastelic)

JK Železničar* (Jure Merčun – Mrki, Petra Pavšič, Yana Bilynets)

JD Krka (Robi Maren)

JD Podlasica Toploščica (Jerica Koren)

Poljaki (18 članov jamarskega kluba iz Krakowa in drugih klubov.)

Ukrajinci (Volodymyr Levashov, Oleg Klimchuk, Ihor Trotsyuk)

Belgijci (Pierre Meynaert, Sophie Deboucq, Felix Meynaert)

Kljub temu, da je gondola še vedno ustavljena in si gospa inšpektorica še ni premislila, poletni jamarski tabor na Kaninu tudi letos BO. Zgodil se bo v času med 2.8. 2024– 11.8.2024. V primeru izjemno slabe vremenske napovedi bo termin zamaknjen na en teden kasneje.

Spanje bo organizirano v Domu Petra Skalarja, kjer bomo izkoristili tudi vse udobje hišne kuhinje. Opcija pa je tudi bivak JZS. V koči bomo gostili tudi jamarje iz Krakowa (ekipa BC4 oz BC10…).
Kje je najlažji dostop? Za bivak čez Gozdec, za kočo pa ne znam svetovati. Gozdec cca. 4 ure? Italija? Po smučišču? Kdo bi vedel.

Kaj pa bomo na JDDR Ajdovščina delali?
⎯ Huevos (na -1016 in -450 m),
⎯ Vstala Primorska (na -400 in -480 m)
+ iskanje novih vhodov, kopanje starih grehov ter druge aktivnosti v zvezi z vzdrževanjem in obnovo koče.

Zaradi lažje organizacije spanja in hrane svojo udeležbo (kdaj pridete in kje bi spali) sporočite na spodnji mejl ali v privat sporočilo najkasneje do jutri, 26.6.2024.

Upamo, ne obljubljamo, tudi na kakšen helikopterski polet. Tisti, ki bi kakšen kos opreme peljali z zračnim plovilom sporočite.

Kontakt: bogomir.remskar@guest.arnes.si

Vabljeni v čim večjem številu za čim daljši čas.

Jame nas čakajo!