V sredini julija nam je v četrtem poskusu večji del hrane in opreme do koče zapeljal
helikopter SV. Hvala! V petek, 31. 7., je Toni zbolel, Patriku pa se je pokvaril avto.
Kljub vsem težavam smo z dvema Toyotama ostalo opremo zapeljali do Skripija, od
tam pa po žici do D-postaje. Hvala Aljoša, Den, Urban in JZS. Na hrbtih do tovorne in
že smo se hladili v koči. Damijan & Damijan sta nam predala kočo in se spustila v
dolino.
Vremenska napoved je bila dobra, zato smo takoj napadli enega glavnih ciljev
letošnjega tabora – Vstalo Primorsko. Zjutraj, 1. 8., sva zamenjala načeto vrv v
Pristopni izjavi. V blatnem meandru Sufle na -750 m, kjer smo se ustavili decembra,
sva opremila prečko in se nato spustila v novo vertikalo premera 5 x 10 m. V brezno
pada manjša voda. Na dnu voda odteka v nizek, ozek in blaten meander. Ta se oži in
niža. Nazadnje ga zapre sifon, bolj luža. Prepiha ni nič. Nove dele sva poimenovala
Dežjanaw. Potrta sva se vrnila do bivaka. Spala sva tri ure. Jedla in pila sva premalo.
Edini resen obrok je bila gobova juha z namočeno tortiljo. Brez kave sva bila zunaj
naslednje jutro. Dare je dosegel svoj globinski rekord. Pričakoval bi, da bo človek v
zrelih letih že bolj pameten. A ko te zagrabi speleoholizem, še sv. Socerb ne
pomaga. Pri koči je na novice v nizkem štartu čakala že druga ekipa. Nasedli so
zgodbi o obetavnem oknu v Dežjanawu in jurišali v jamo. Še isti dan so izmerili in še
enkrat pregledali spodnje dele jame. Prečili so tudi do »zelo obetavnega okna« v
Dežjanawu. Nadaljevanja niso našli. Zunaj so bili v ponedeljek.
Skoraj na vrhu Mokrih sanj, na drugi strani brezna (10–15 m daleč), se vidi okno –
razpoka v istem prelomu, kot je brezno. Videti je prehodno ter dokaj lahko dostopno.
Mislim, da je tu najobetavnejša možnost za nadaljevanje. A moje teorije niso
prepričale ostalih. Na taboru je bila to zadnja akcija v Vstalo Primorsko.
V soboto, 1. 8., je prišlo na goro cel kup jamarjev. Nekateri s terencem do Skripija.
Hvala, Tomaž! Drugi z italijanske strani. Želja po jamah je bila silna. Tako so prvi še
isti dan šli na terenske raziskave. Drugi pa v Zvezdo Danico – Damekčevo brezno –
Damekčevo Danico. Jao jao. Ta jamarska poimenovanja!!! V nadaljevanju bo
Damekč oz. DD. Nesli so vrvi do -350 m. Novinec Luka je ob povratku sam pri sebi
stokal: »To je najtežja stvar, ki sem jo v življenju naredil.« Tudi drugi mladiči so
spoznali, da je jamarjenje brez kondicije »safr«, za nas starejše pa muka.
Isto soboto je na goro prišla ukrajinska ekipa. Natančnejše poročilo o njihovem
delovanju bo podano posebej. Opremo so iz koče prenesli do bivaka JZS.
V nedeljo sta dve naši dekleti šli pomagat Ukrajincem v Huevos. Tudi v lepem
vremenu na Kaninu lahko zgrešiš pot. Hvala bogu, ker sta z izoradlerjem rešili
življenje dehidrirancema, ki sta lezla proti koči. Ukrajince sta zamudili in šli le do
prečke Catrina. Druga ekipa je začela z deli v WC-breznu. To 180 m globoko brezno
z ožino, kjer močno piha, že več let ne da spati Aljoši in Koprčanom. Obetaven prepih
vsako leto privabi nove prostovoljce. Nekomu je uspelo pokvariti vrvno zavoro. Se
zgodi, tudi v najboljših družinah.
V ponedeljek je bilo vreme »šajba«. Eni so šli v WC-brezno. Drugi so šli pregledovat
vhode nad DD. Tretja skupina je šla v DD. Preopremili so mokre dele. Na globini -400
m se nam je z nežnim blatom pokrita polica, nekaj metrov nad vodo in prepihom,
zdela skoraj idealen prostor za bivak. Soglasno smo ga krstili v Kurjo lojtro. Tu smo
izravnali teren in postavili šotor. Toliko smeha in debate o kurah, mačkah in ostalih
domačih živalih v jami še nisem slišal.
Edina slaba stran bivaka Kurja lojtra je WC. Nekako ne nudi dovolj intime. A to smo
rešili z dogovorom. Glej stran. Res ne vem, kdo bi gledal dve izbuljeni očesi, ki
spuščata čudne zvoke. Ob tem se je pojavilo bolj pereče vprašanje. Oporečnost vode
v nadaljevanju? Rešitev kakanja v vrečke ali bidone ni bila najbolje sprejeta. Glede
na to, da množičnega obiska Kurje lojtre ni pričakovati, smo se odločili čim manj
sra…
Nekje na polovici tabora smo ugotovili, da nastopamo v Big Brotherju oz. Ljubezni v
hribih. Snemanje je prekinil NLP, ki je nekaj dni krožil okoli kamere, dokler ga ni
odnesla nevihta. Nastopajoče bi pohvalil za res spontano nastopanje. Producentsko
hišo JZStopsekret pa za konspirativnost. Režiserja bi prosil za statistiko mojih nočnih
obiskov WC-ja. Zanima me zaradi prostate.
Torek, 4.8.: Prva ekipa je šla odpirat nov vhod nad DD. Brez večjega uspeha. Drugi
smo šli prebarvat bivak JZS in poizvedet, kaj je novega v Huevosu. Razen tega, da
pušča velika cisterna za vodo, nismo izvedeli nič novega, saj je bila raziskovalna
ekipa še v jami. V JZS-bivaku smo pobrali nekaj podlog in gorilnik za bivak v DD.
Obiskali smo še Novomeščane in se seznanili z njihovimi rezultati. Ekipa DD se je
razdelila v dve skupini. Prva se je spustila v krak Usrane gate. Razširila je ožino in
nadaljevala v novo brezno. Ustavila jih je prazna baterija. Dosežena globina je bila
okrog 500 m. Druga skupina DD se je spustila v brezno Lion pod Kurjo lojtro. Tu smo
bili že lani. Po natančnejšem pregledu so odkrili še dve novi, suhi, a nevarni
nadaljevanji, poleg mokrega, ki smo ga videli že lani.
Sreda, 5. 8.: Prva ekipa DD je nesla podloge v Kurjo lojtro. Druga ekipa DD je šla
izmerit brezno pod Usranimi gatami. Nadaljevali so v novo brezno. Prišli so v večjo
dvorano, od koder vodi več nadaljevanj. Vrnili so se do Kurje lojtre in pregledali še
brezno Lion. Ugotovili so, da se en krak poveže z Usranimi gatami. Ob povratku je
zadnji v vhodnem breznu plezal po vrvi s pretrganim plaščem. Kako je do tega prišlo
na vrvi, ki se ne drgne? Vsa naša forenzična raziskovanja niso našla odgovora na to
vprašanje. Vrv bomo nesli našemu dežurnemu testnemu mojstru v Izolo.
Ekipa WC je širila ožino.
Četrtek, 6. 8.: Zaljubljen parček je šel na trening v Skalarja do -100 m. Manj
zaljubljeni so šli v WC-brezno. Mogoče zaljubljeni pa so šli preopremljat DD.
Petek, 7. 8.: Ekipa DD je šla preopremljat do -200 m. Površinska ekipa je šla do
bivaka JZS po spalne vreče za bivak v DD. Pridružili so se nam Ukrajinci. V Huevosu
so se za pol sifonom Rasputica spustili v brezno, ki se nadaljuje z ožino. Ne najbolj
obetavno nadaljevanje.
V soboto smo pospravljali in transportirali opremo v dolino. Kljub dve urnemu trudu
trisedežnica ni speljala. Na srečo je bilo opreme malo in smo jo na hrbtih spravili do
Aljoševe Toyote. Žične ovire so zadržale svizce in vozilo je srečno pripeljalo v dolino.
Pod Lipco smo imeli poslovilno kosilo in se vrnili v normalno življenje. Za nami so se
v Skalarja naselili Koprčani in vipavski Velenjčan. V WC-breznu jim je po večletnem
delu uspelo priti v prehoden meander.
Jamarili smo: Bilo nas je 28 domačinov iz osmih društev in pet Ukrajincev.
JDDR: Toni Košuta, Luka Gerbec, Patrik Gleščič, Erika Kozamernik, Edi
Benko, Emil Pintar, Matjaž Pintar, Anita Pintar, Grega Maffi, Erik Jemc, Dare
Lapajne, Bogomir Remškar
JKŽ: Yana Bylnetz, Hana Vokač, Igor Vrhovec, Višnja Vrhovec, Jure Merčun
JD Dimnice Koper: Aljoša Vidmar
JD Podlasica: Jerica Koren
JD Karnium Kranj: Benedikt Praznik, Rok Filipčič, Tomaž Kastelic
JD Rakek: Tobija Aljaž Novak
DZRJ Kranj: Jožef Pokljukar, Karin Erklavec, Ota Černe
JSPD Tolmin: Karin Rutar, Matej Bremec (?)
Ukrajinci: Vladimyir Lyevashov, Matvii Kananovych, Andrey Borisovych,
Vitaly, ??
