Kategorija: Brezno Vstala Primorska

Poletni jamarski tabor je bil kriv, da je Vstala Primorska dobila resno konkurenco in ji tako več nismo namenjali toliko pozornosti ter švica kot bi si ga zaslužila. Vse razpoložljive sile in opremo smo takrat bolj ali manj usmerili k Damekčevi Danici.

No, v jesenskih in zimskih mesecih je zgodba drugačna. Damekčevo Danico smo poslali na kratek dopust in s tem začeli sezono bivakiranja v spodmolu nekaj 100 m nižje – pred Vstalo Primorsko.

Kadar se na društveni listi pojavi pobuda za novo akcijo v Vstalo Primorsko, se vabilo začne nekako v stilu :“Pred nami je ponovno vremensko okno. V petek popoldan…”. Večkrat se zgodi, da to vremensko okno ostane odprto in brez obiska. Potem se spet zapre in odpre, zapre in odpre… No, tokrat smo ga izkoristili.

Dva dni po obilnih božičnih večerjah smo se v petek popoldan na goro odpravili Božo, Karin, Edi in Erika. S seboj smo vzeli skoraj vse, kar nam je padlo na pamet. V spodmolu smo vzpostavili bivak, ki sicer nestrpno čaka v sodih pred jamo. Kot skrbno vložene sardele smo v šotoru za tri zasedli vsak svoje mesto in bolj ali manj uspešno iskali prostor vsak za svojo spalko. Po precej pisani debati in po tem, ko smo že skoraj zatisnili oči, sem se spomnila, da sem morda doma pozabila kombinezon. Kar izstrelilo me je iz spalne vreče proti nahrbtniku, v katerem naj bi ga potencialno prinesla na goro. Kombinezona pa nikjer. Skoraj sem se že sprijaznila, da bom naslednji dan na površju skrbela za kulinarične presežke in lovila vitamin D. Potem pa se je Edi ponudil, da mi bo on posodil svoj kombinezon, ker sem bolj zmrznjene sorte, on pa bo šel v jamo v bolj improvizirani opravi: zimske hlače, vetrovka in vreča za smeti. Malo sem nasprotovala, ampak zjutraj nisem več ugovarjala.

Spakirali smo hrano, opremo in še nekaj dodatnih oblačil. Pravzaprav smo imeli tokrat čisto prave uniforme. Vsi štirje smo šli v jamo v istem modelu poceni vetrovke, ki nas je rešila pred tuširanjem v spodnjih delih jame. Naš cilj so bile namreč Mokre sanje in morebitna nadaljevanja pod njimi. Na globini okrog 700 m smo si privoščili nič kaj dietno kosilo, nato pa nadaljevali z opremljanjem in merjenjem novih delov. Pod lepo opranim breznom nas je pričakal vodoraven rov, poln blata. Takšnega kot soufflé – na vrhu skorjica, notri mehko. Nič kaj prijetno za hojo. Glede na načrt je to zagotovo najbolj vodoraven del v celotni jami, ki pada v več krajših stopnjah. Karin in Božo sta opremljala, Edi in Erika pa merila. Velika brezna so v tem delu zamenjali močno zalomljeni meandri in vizure so se s tem pošteno skrajšale. Končali smo na koncu blatnega meandra na globini -748 m, ki zaenkrat še nima imena. Od tam se bomo naslednjič spustili navzdol, kakšnih 20 – 30 m nižje, kjer se vidi in sliši potok. Morda tisti, ki teče v Boko? Tokrat nismo izvedeli, ker nam je že drugič ta dan zmanjkalo opreme, ki smo jo pustili na dnu brezna malo višje.

Okoli 1h zjutraj smo se po sedmih urah vrnili v varno zavetje spalk v šotor pred jamo. Potem, ko smo se lotili vsak svoje pašte in za sladico izpraznili še škatlo Kinder čokolad od Karin, smo še malo pomodrovali, nato pa drug za drugim zaspali.

Zjutraj nas je zbudilo sonce. Sončni vzhodi v gorah pozimi so še posebno lepi, ne pa tudi prav topli. Ko se je sonce še malo dvignilo, pa nas je zvabilo na pobočja nad jamo, kjer se je prav lepo ogrelo. Kuhanje jutranje kave in zajtrk na soncu. Potem pa še sušenje bivaka in pakiranje nahbrtnikov.

Enkrat sredi dneva smo se Karin, Edi in Erika odpravili mimo starega Skalarja proti dolini, Božo pa si je zaželel še malo kaninskih radosti in podaljšal do Koče Petra Skalarja, kamor so ta dan prišli tudi Koprčani. Pri starem Skalarju so nas ujeli še GRS-jevci, ki so nam postregli s potico in poljskim žganjem. Na poti navzdol smo srečali še Maffija in Erika, ki sta bila prav tako namenjena na Skalarja.

Torej – jama gre naprej! Pričakovali smo sicer velika brezna, dobili pa blatne, bolj ali manj vodoravne dele. Vsekakor čakamo naslednje vremensko okno! Takrat morda raje vsi v popolni jamarski opremi, brez pozabljenih kombinezonov.

Zapisala: Erika Kozamernik

Jamarili: Bogomir Remškar, Karin Rutar, Edi Benko, Erika Kozamernik

V petek 7.11.2025 se je nabrala ekipa za Vstalo Primorsko. Vreme je bilo idealno. Popoldne smo jo mahnili proti Bovcu. Postanek v Kavarni kjer smo neuspešno prepričevali Prudiča in Pokljukarja, da bi se nam pridružila. Sta šla raje na Rombon. Lahko jam je žal.

Do vhoda, 1900m nad morjem, je bilo snega za vzorec. Brezveze sem nosil cepin in dereze. Spanje v spodmolu je za tri osebe prijetno. Spalke so tople. Z napihljivo podlogo je sploh zakon, če je ne
pozabiš doma. Mraz je bil nekaj pod ničlo. Zbujanje v lepo jasno jutro. Kava, zajtrk. Štart v Vstalo Primorsko pol ure za načrtovanim, ob 9:00.

Brezno mokro, kot po navadi. Prav zato sem oblekel retro gumijast pajac. Zaščitil me je pred pršenjem vode. A na koncu akcije sem bili sočno tenstan v lastnem soku.

Mokre sanje, ki mi od poletja niso dale spati, so bile bolj suhe kot avgusta. Opremili smo kolikor se je dalo po suhem. Zdi se mi, da smo zadeli kar dobro smer. Malce bo še za popazit na kakšno lusko.

Merjenje je zafrkaval telefon. Zato smo z meritvami obupali po 100 metrih in okrog 30 m nad dnom sanj. Oznaka zadnje točke je vrečka študent futra na pritrdišču. Dno Mokrih sanj ima premer 10m. Tu je zajeten kup blata s črno prevleko. Aleš je v steni našel nekaj takega kot zob neke zveri, dolžine 3-4 cm.  Sanje se prevesijo v novo vertikalo globine 20 m. Tej sledi nova stopnja po posluhu vsaj 15 m globine. Zgleda zelo obetavno. Tu smo obrnili. Globina bo okrog 720 m. Videli smo še globje.

Okrog 17:30 smo se začeli vračati. Postanek in večerja na vrhu Mokrih sanj. Še kratka malica pod Kamenčiči. Vhodni šaht se je že kar vlekel. V prvi nedeljski uri smo bili zunaj. Moja ekipa je
spet slabo spala. Popoldne smo prekrižarili Bc, a pizzerije nismo našli. Pojedli smo pri Žvikarju.

 

Zapisnikar: Bogomir Remškar

Jamarili Aleš Štrukelj – Klamfa, Tobija Aljaž Novak in Bogomir Remškar

V petek 21.2.2025  popoldan je 1. ekipa v zasedbi Tobija Aljaž Novak, Miha Prudič, Žiga Penca (JD Rakek) in Janez Pokljukar(DZRJ Kranj) šla proti najbolj vroči primorki ta hip. Poleg osebne in opremljevalne opreme smo v nahrbtnike natlačili še nekaj opreme za bivak. Vzpon smo že začeli v temi a nam to ni vzelo motivacije. Sneg je bil dobro predelan in zato pot ni bila težka. Luknja do jama je bila še vedno odkopana kar nam je prihranilo 2uri dela. Za večerjo je Miha skuhal pašto z ragujem, nato smo pa sladko zaspali. Zjutraj je sledil spust do -550m, kjer smo nazadnje ostali pred ožino. Triurna borba z ožino je bila poplačana z ogromnim breznom, kjer dna ni bilo videti. Z opremljanjem je začel Tobija, nato je delo prevzel Janez. Opremili smo okrog 100 m brezna. Prišli smo nekje do 650 m globine. Do dna je še vsaj 50 m ??? V novem breznu je bilo veliko vode, kar je otežilo nadaljevanje in onemogočilo merjenje. Začeli smo se vračati proti površju, na 400m smo se dobili z 2. ekipo. Ker smo bili vsi povsem premočeni se nismo odločili za spanje v bivaku na 400m. Smo raje odžemarili do površja. Nekateri so se še isti večer vrnili v dolino drugi smo spali v spodmlu.

Zapisal: Tobija Aljaž Novak

V soboto zjutraj je iz Gozdeca startala druga  skupina Benedikt Praznik (JD Carnium), Dare Lapajne (JDDR Ajdovščina) in Andrej Rus (DZRJ Ribnica). Naša naloga je bila, da do jame prinesemo šotor, podloge in spalke, jih znesemo v jamo in na globini cca – 420m postavimo bivak. Ker so Dareta že med hojo začeli grabiti krči, v jamo rajši ni šel. Tako sva zadan plan uresničila z Andrejem. Bivak sicer ni postavljen idealno. Prostora je premalo, za WC in vodo je potrebno prežamariti 10m, tako da je to bolj začasna rešitev. Ravno, ko sva se začela vračati proti izhodu, sva se srečala z raziskovalno ekipo, ki je sicer premočena in premražena, začela veselo razlagati o dih jemajočem breznu. V šali so rekli da je robe za opremljati še dovolj in naj kar grem nadaljevat njihovo delo. Zaradi pozne ure sem si rekel da je treba pustiti še kaj za naslednjič.

Zapisal: Benedikt Praznik

V petek popoldan, 7.2.2025, smo iz Gozdeca šli proti jami. Sneg se je začel malo nad izvirom. Nad bližnjico smo si nadeli dereze. Sneg je bil predelan in hoja užitek. Zasnežen vhod smo s pomočjo lavinske sonde locirali in v uri in pol odkopali. Spodmol kjer postavimo šotor je sneg zapiral le začetku. Globje snega ni bilo. Spodmol deluje kot dihalnik, kar je pripevalo k prijetni klimi. Okrog 9.00  naslednji dan, smo iz kičaste, jasne zimske idile vstopili v drugi svet. Na -400 pobrali 100 m vrvi in kovačijo. Na dnu Pristopne izjave je Beno začel z opremljanjem neznanega. Začelo se je s 40 m vertikalo. Sledile so krajše stopnje. Zadnji skoki so bili vedno ožji. Po stenah mezeča  voda je pomagala k hitrejšemu prehodi skozi dva najtesnejša prehoda.  Vse skupaj se je že sumljivo ožilo. Edino prepih iz jame je še vzdrževal pravi nivo optimizma. Z zadnjim metrom vrvi smo pristali na vhodu v meander. Beno je snel pas in se stlačil v pasažo. Zlezel je do roba brezna. Za telo, preozko a dovolj za kamen. Padaaal je precej globoko. Meander bo potreben kozmetičnih popravkov, da ga spravimo do prave širine, a dela ni veliko. S Tobijo sva vse skupaj izmerila in fotkala. Pri prenosu meritev sem imel nekaj težav. Zato bo nov del Dolgo noč treba še enkrat izmeriti. Globina novih delov je okrog 80 m. Ob 20 smo bili zunaj. Ker smo se počutili very olimpic smo šli kar v dolino. Do avtomobila smo rabili uro in 20 min.

VP je globja od 550 m. Kamen pade preko 600 m.

Jamarili Benedikt Praznik – Beno, Tobija Aljaž Novak in Božo R.

 

Kar nekaj akcij se nam je nabralo v Vstalo Primorsko pred novim letom, vrednih poročanja. No, pa poročajmo:

Akcija 8.11.2024: Popoldne smo šli do VP. Jasna topla noč. Spali v spodmolu. Malo sem zamudi čudovit sončni vzhod. Širili v kraku Skozi jame do zvezd. Dva metra nižje nismo prišli do zvezd, ampak do dveh črnih lukenj. Noter je sicer vleklo, a se še pogledat skoraj ni dalo. Zvezd nisem videl. Pred prvo ožino je ozek blaten meander. Stlačil sem se noter. Nadaljevanje mi je preprečil trebuh. Ne moj.  Bomo naslednjo akcijo poskusili tu. Nekako se nam dozdeva… Pristopna izjava bolj obetavna. Na vrhu GRE GRE se vidi okno, do tja se pripleza v eni uri. Na vrhu Studenčičev se tudi vidi nekaj, se lahko spleza na fraj. Zunaj bili ob 18.00. Pri avtomobilu okrog 20. Če greste v BC bodite siti. Ker ni picerije, ni burgerja, ni bureka. V Merkatorju se dobi super trd,  cel dan star košček pice. Če je odprt. Jamarili Tobija, Edi in jaz.

Poročevalec Božo.

Akcija 15.11.2024: Kar se tiče hoje, vremena, spanja isto kot prejšnji vikend. Naslednji dan v soboto smo pregledali okno v meandru Studenčiči, se zapre. Pregledali še drugo blatno ožino v Skozi jame do zvezd. Se zapre. Razopremili ta del do dna Gre Gre. Do morebitnega bivaka. Nato smo se spustili do dna Pristopne izjave. Širili. Prepih močan iz jame. Takega prepiha ni nikjer v jami. Miha in Beno po posluhu trdita, da ožina ne more biti dolga. Jaz sem se optimizma hitro nalezel. Max tri akcije. Če naredimo večje ekipe samo dve. Pred ožino pustili macolo, špico, svedre….Na vhodu v Pristopno je 200 m vrvi in vsaj 50 fixov, rink, ploščic, majlonov, kladivo še ena špica in macola. Na vhodu v GreGre je okno. Tam smo pustili opremljevalni kompelt s fixi in kovačijo, kladivo in 20 m vrvi.  Tako da ekipa lahko takoj spleza in pregleda. Na Gozdecu novomeški vozni park. Misili smo da je Trnjulčica že tisočmetrca! Pozneje se je izkazalo da jih je ustavil sifon le malo pred tremi ničalami. Jamarili Miha, Beno in jaz.

Poročevalec Božo.

Akcija 26.12.2024: Na jutro 26. 12. smo se člani JD Rakek, JD Carnium in DZRJ Ribnica odpravili do Bovca in od tam naprej proti Gozdecu do stalnega izhodišča za Vstalo Primorsko. Clio je po gladki, zasneženi cesti peljal brez problemov, passatu smo morali pa na nekaterih delih malo pomagati. Tako smo si porazdelili skupno opremo v že tako natrpane ruzake in se odpravili na pot. Pot je bila sicer prekrita z dokajšnjo odejo snega, je bila pa shojena do bivaka GRS. Od bivaka naprej pa smo zagazili v nekoliko globlji, neshojen sneg. Ko smo po dobrih treh urah prispeli do jame in bivaka, nas je presenetil prizor povsem zasneženega bivaka in jame. Malo se nam je nasmehnilo, saj smo za točno tak primer s seboj prinesli tudi lopato. Tako smo najprej odkopali in postavili bivak, nato pa skopali več metrski tunel v sneg do vhoda v jamo. V jamo smo se začeli spuščati šele ob 17.20 popoldan, takoj za sončnim zahodom. Po nekoliko počasnejšem spustu v jamo smo na 470m pričeli z delom. Vsi smo bili že nekoliko utrujeni in zaspani, smo se pa nenehno krepčali z raznimi nudli, čokoladicami, oreščki in čaji. Okoli 3.30 naslednjega dne smo prišli skozi ožino in uzrli obetavno nadaljevanje. Kamen pade globoko, prvo brezno ocenjujemo na vsaj 30m “šusa” se pa odbije tudi globlje. V dveh ekipah smo se odpravili nazaj proti površju. Po poti gor smo vsi na trenutke zadremali a smo naposled le uzrli svetlobo novega dne. Prva ekipa je ven prišla okoli 8.00 in brez težav zaspala za 2 uri in se nekoliko okrepčala. Druga ekipa je na plan prilezla okoli 12.30 in se za silo naspala. Preden je sonce začelo zahajati smo spakirali in se odpravili proti avtom. Jamarili Benedikt Praznik-Beno, Žiga Penca, Andrej Rus in jaz.

Poročevalec Tobija Aljaž Novak.

… in akcijam ni bilo videti konca. Spremljajte nas na spletni strani in FBku za poročanje iz VP. Srečno v 2025!