Dolžan sem že kar nekaj poročil z akcij iz Brezna Stojana Sancina.
Tokrat se bom izgovarjal na pomanjkanje časa zaradi očetovskih dolžnosti.
Jama še vedno šiba trenutno smo na globini približno 300m, točnih podatkov še nimamo.
V jami smo opremili tudi večjo vertikalo globine preko 150m.
Zadnje poročilo je z akcije 23.6., ko sva z Božotom opremila brezno do galerije.
Nadaljevali smo 30.7. Pregledali smo pregledali galerijo, ki pa se žalostno zapre. V pritočni strani se po cca 10m zapre z zemljo.
V nasprotno stran smo preko brezna potegnili prečko, in prišli v manjši visok prostor v prelomu, ki pa tudi ne obeta kaj dosti. Višje v prelomu je za splezat cca 10m(Mafi pravi da bo enostavno) kjer se vidi en prostor. Nekega prepiha tam nismo zaznali.
V brezno se pa nismo spustili zaradi praznih baterij. (milwaukee jih je sicer imel še, bolj so bile na koncu naše, nismo bili na volji).
Brezen je je velikih dimenzij, prva stopnja dobrih 40m, druga recimo da še en tolko, vendar je težko ocenit.
Jamarili Bogomir Remškar, Grega Mafi in matej Blaško.
Naslednja akcija je sledila 5. avgusta. Ker je bila glavnina članov našega društva tokrat na Kaninu je bilo družbo za v jamo težko dobiti. Imel sem srečo, da se mi je javil Samo Milanič iz Temnice.
Vremeska napoved ni obetala dosti. Sem že skoraj odpovedal akcijo pršenji dan, da ne bi Samo prišel na Goro samo na kavo, vendar me je prepričal, da se vseeno dobiva in vidiva v danem trenutku kaj bo. (Izkušnje starih alpinističnih mačkov.)
Dobiva se ob 9ih na Kovku. Dež pada kot bi cigane trgal, zato se strinjava da greva samo na kavo in vsak po svoje.
Glej ga zlomka, po dveh požirkih kave se dež ustavi in en drugega prepričava da poskusiva.
Že po dobrih 100m hoje do jame se nazaj usuje dež in v jamo prideva mokra do gat.
Jama je do galerije suha oziroma je opremljena po suhem.
Nama je pa dež pomagal pri opremljanju brezna iz galerije navzdol.
Na dveh straneh brezna sta v globino padala dva manjša slapova. Opremila sva približno 50m brezna.
Končala sva pod nekaj metrov pod prvo stopnjo na polički na katero je padal manjši slap.
Od tam sem videl še približno 50m brezna.
Kako daleč pada kamen je bilo težko slišat, saj je bilo v jami hrupno zaradi vode.
Med opremljanjem sem se počutil kot na canyoningu.
Z opremljanjem brezna pod galerijo smo nadaljevali 7. avgusta, v zasedbi Žan Žgavec, Edi Benko in jaz.
Žan je o akciji napisal:
Včeraj, ko smo se vračali s Kanina sva prišla s Edijem na idejo, da bi do konca izkoristila teden in sva se odločila, da bi šla v Sancinovo brezno. V Bovcu pokličemo Blaškota (vodjo odprave), da se dogovorimo za akcijo. Ta je sprva okleval in se zaradi družinskih obveznosti kmalu odpovedal akciji. No kakor koli, po nekaj urnem premisleku in pregovarjanu doma (predvidevam) se je odločil, da vseeno gre z nama.
Danes smo se dobili ob 6.30 na Kovku in se odpravili proti jami. Hitro smo se spustili do brezna, kjer so je prejšnja akcija končala in začeli opremljati brezno. Brezno je opremljal vodja odprave Matej Blaško, asistirala pa sva mu Edi Benko in moja malenkost.
Prišli smo na globino približno cca. – 250 m, torej opremili recimo 70 m brezna. Brezno, ki smo ga opremljaji ima za zdaj cca. 150 m in na žalost ali pa na srečo nismo prišli do dna. Od zadnjega pritrdišča, kjer je stal Blaško, pa dna nismo videli. Kamenje, ki smo ga metali v brezno in tega ni bilo malo, pa je od zadnjega pritrdišča padalo še kakšnih 5 sekund in se še malo kotalilo naprej, torej je še vsaj cca. 50 m brezna ali več če kamenje ne pada na kakšno od polic, ki jih je v breznu veliko.
Nedvomno se bo treba ponovno spustiti v jamo, če ne zaradi jamarskih odkriti, pa zaradi tega, ker je Blaškotu v brezno padla rezervna luč in bi rad preveril če še dela.
Jama kot pravi Edi ima veliko prečk in se ne spomni na zadnje, kdaj je bil v jami s toliko prečkami, zato je sama jama tudi odličen poligon za trening jamarskih veščin.
Če sem kaj pozabil ali narobe oz. površno povedal naj me Blaško in Benko popravita, saj sem sam še vedno pod močnim vtisom velikega brezna.
Edina fotografija z akcije.
Za naslednjo akcijo sva se najprej dogovarjala z Joklom, nato pa so se nama pridružile še dekleta Anita in Tina.
Zaradi varnosti smo se dogovorili da punci počakata v breznu pod galerijo. Brez zamere, vem da ste dolgo čakale, čeprav pravite da vama ni bilo hudega ob kafetu in debatah.
Z Joklom sva se odpravila opremljat vertikalo naprej. Od zadnjega sidrišča, kjer sem ostal v prejšnji akciji je Jokl začel opremljati naprej proti dnu. Opremil je cca. 60m brezna. Dno brezna je popolnoma zasuto.
30 metrov nad dnom je polica iz katera se skozi špranjo v prelomu prevesi v krajšo stopnjo. Po kamnu cca 10-15m. Smer je prava, tako da računamo, da lahko tukaj pridemo mimo zamaška na dnu brezna.
Brezno sva do police razopremila, iz police naprej v vzporedno brezno pa nisva opremljala, da nas nebi punce preveč časa čakale.
Ko sem prižemaril skoraj do vrha vertikale sem zaslišal hudo debato, kot da bi bilo na vrhu 10 ljudi, na trenutek sem pomislil da je še kdo prišel za nami v jamo. A kje pa, punci sta se namestili v prvo stopnjo v breznu pod galerijo in veselo klepetali.
Z Joklom sva se prikazala v taboru ravno v času za kavo.
Punci sta sklenili, da tokrat do dna ne gresta, zato smo se počasi odpravili ven iz jame.
Po poti do avta smo smukali slastne maline, ki jih je tam res ogromno.
Edina fotografija z akcije.
Jamarili Anita Pintar, Tina Bizjak, Andrej Kristan in Jaz.
Matej Blaško