Tople spomladanske temperature so izza zapečkov zvabile tudi nas penzioniste. V želji malo razmigati kosti in predvsem potešiti jamarsko mrzlico, ki je dosegala že nevarno visoke vrednosti ,sem se že v drugo- prejšnjo nedeljo mi jo je zagodla megla- odpravil iskat Dihoo. Da se svet res spreminja, sem se prepričal na lastne oči-kjer so bile prej vlake oz. kolovozi, so sedaj lepo posute, široke gozdne poti, kjer je bil gost gozd, je sedaj kamnita pokrajina, ki še najbolj spominja na Kanin z mahom. Požled je naredil svoje….
In kaj je Dihoo? To je delovno ime za neregistriran jamski objekt vzhodno od Vrh hoje iz kategorije Stari grehi.
Drugače je prav lepa vrtača; na eni strani strmo pobočje,ki ga proti dnu preseka umetno narejena ploščad-oglarji so pač radi delali na ravnem- na drugi pa strma stena,lepo okrašena z mahom,podrtimi debli in ostalo gozdno dekoracijo, pod katero se odpira spodmol. Za višek estetike poskrbi lezika, ki poševno seka steno spodmola in ima to lepo lastnost, da je tako krušljiva, da se je na enem mestu “raztopila” in omogoča prehod v brezno.
No, “raztopila” se ni povsem sama,z macolo sva ji malo pomagala z Dušanom K. davnega 18.1.2002. Takrat sva se tudi zrinila skozi ožino in se spustila približno 10m v manjšo dvorano s poševnim gruščnatim dnom.
Vse skupaj je začinjeno še z prepihom,ki je takrat in tudi danes pošteno vlekel noter. V zapiskih imam dne 22.7. 02 zapisano: Obupen prepih ven!!!
In kjer je prepih, je ….če ne drugega -delo 🙂
Torej, zadeva čaka…vsaj na meritve, kopanju pa se bom, ko (če) si naravnam moje koščice, z veseljem pridružil.
Mitja Benčina
