Poletni jamarski tabor je bil kriv, da je Vstala Primorska dobila resno konkurenco in ji tako več nismo namenjali toliko pozornosti ter švica kot bi si ga zaslužila. Vse razpoložljive sile in opremo smo takrat bolj ali manj usmerili k Damekčevi Danici.
No, v jesenskih in zimskih mesecih je zgodba drugačna. Damekčevo Danico smo poslali na kratek dopust in s tem začeli sezono bivakiranja v spodmolu nekaj 100 m nižje – pred Vstalo Primorsko.
Kadar se na društveni listi pojavi pobuda za novo akcijo v Vstalo Primorsko, se vabilo začne nekako v stilu :“Pred nami je ponovno vremensko okno. V petek popoldan…”. Večkrat se zgodi, da to vremensko okno ostane odprto in brez obiska. Potem se spet zapre in odpre, zapre in odpre… No, tokrat smo ga izkoristili.
Dva dni po obilnih božičnih večerjah smo se v petek popoldan na goro odpravili Božo, Karin, Edi in Erika. S seboj smo vzeli skoraj vse, kar nam je padlo na pamet. V spodmolu smo vzpostavili bivak, ki sicer nestrpno čaka v sodih pred jamo. Kot skrbno vložene sardele smo v šotoru za tri zasedli vsak svoje mesto in bolj ali manj uspešno iskali prostor vsak za svojo spalko. Po precej pisani debati in po tem, ko smo že skoraj zatisnili oči, sem se spomnila, da sem morda doma pozabila kombinezon. Kar izstrelilo me je iz spalne vreče proti nahrbtniku, v katerem naj bi ga potencialno prinesla na goro. Kombinezona pa nikjer. Skoraj sem se že sprijaznila, da bom naslednji dan na površju skrbela za kulinarične presežke in lovila vitamin D. Potem pa se je Edi ponudil, da mi bo on posodil svoj kombinezon, ker sem bolj zmrznjene sorte, on pa bo šel v jamo v bolj improvizirani opravi: zimske hlače, vetrovka in vreča za smeti. Malo sem nasprotovala, ampak zjutraj nisem več ugovarjala.
Spakirali smo hrano, opremo in še nekaj dodatnih oblačil. Pravzaprav smo imeli tokrat čisto prave uniforme. Vsi štirje smo šli v jamo v istem modelu poceni vetrovke, ki nas je rešila pred tuširanjem v spodnjih delih jame. Naš cilj so bile namreč Mokre sanje in morebitna nadaljevanja pod njimi. Na globini okrog 700 m smo si privoščili nič kaj dietno kosilo, nato pa nadaljevali z opremljanjem in merjenjem novih delov. Pod lepo opranim breznom nas je pričakal vodoraven rov, poln blata. Takšnega kot soufflé – na vrhu skorjica, notri mehko. Nič kaj prijetno za hojo. Glede na načrt je to zagotovo najbolj vodoraven del v celotni jami, ki pada v več krajših stopnjah. Karin in Božo sta opremljala, Edi in Erika pa merila. Velika brezna so v tem delu zamenjali močno zalomljeni meandri in vizure so se s tem pošteno skrajšale. Končali smo na koncu blatnega meandra na globini -748 m, ki zaenkrat še nima imena. Od tam se bomo naslednjič spustili navzdol, kakšnih 20 – 30 m nižje, kjer se vidi in sliši potok. Morda tisti, ki teče v Boko? Tokrat nismo izvedeli, ker nam je že drugič ta dan zmanjkalo opreme, ki smo jo pustili na dnu brezna malo višje.
Okoli 1h zjutraj smo se po sedmih urah vrnili v varno zavetje spalk v šotor pred jamo. Potem, ko smo se lotili vsak svoje pašte in za sladico izpraznili še škatlo Kinder čokolad od Karin, smo še malo pomodrovali, nato pa drug za drugim zaspali.
Zjutraj nas je zbudilo sonce. Sončni vzhodi v gorah pozimi so še posebno lepi, ne pa tudi prav topli. Ko se je sonce še malo dvignilo, pa nas je zvabilo na pobočja nad jamo, kjer se je prav lepo ogrelo. Kuhanje jutranje kave in zajtrk na soncu. Potem pa še sušenje bivaka in pakiranje nahbrtnikov.
Enkrat sredi dneva smo se Karin, Edi in Erika odpravili mimo starega Skalarja proti dolini, Božo pa si je zaželel še malo kaninskih radosti in podaljšal do Koče Petra Skalarja, kamor so ta dan prišli tudi Koprčani. Pri starem Skalarju so nas ujeli še GRS-jevci, ki so nam postregli s potico in poljskim žganjem. Na poti navzdol smo srečali še Maffija in Erika, ki sta bila prav tako namenjena na Skalarja.
Torej – jama gre naprej! Pričakovali smo sicer velika brezna, dobili pa blatne, bolj ali manj vodoravne dele. Vsekakor čakamo naslednje vremensko okno! Takrat morda raje vsi v popolni jamarski opremi, brez pozabljenih kombinezonov.
Zapisala: Erika Kozamernik
Jamarili: Bogomir Remškar, Karin Rutar, Edi Benko, Erika Kozamernik
