V petek 7.11.2025 se je nabrala ekipa za Vstalo Primorsko. Vreme je bilo idealno. Popoldne smo jo mahnili proti Bovcu. Postanek v Kavarni kjer smo neuspešno prepričevali Prudiča in Pokljukarja, da bi se nam pridružila. Sta šla raje na Rombon. Lahko jam je žal.
Do vhoda, 1900m nad morjem, je bilo snega za vzorec. Brezveze sem nosil cepin in dereze. Spanje v spodmolu je za tri osebe prijetno. Spalke so tople. Z napihljivo podlogo je sploh zakon, če je ne
pozabiš doma. Mraz je bil nekaj pod ničlo. Zbujanje v lepo jasno jutro. Kava, zajtrk. Štart v Vstalo Primorsko pol ure za načrtovanim, ob 9:00.
Brezno mokro, kot po navadi. Prav zato sem oblekel retro gumijast pajac. Zaščitil me je pred pršenjem vode. A na koncu akcije sem bili sočno tenstan v lastnem soku.
Mokre sanje, ki mi od poletja niso dale spati, so bile bolj suhe kot avgusta. Opremili smo kolikor se je dalo po suhem. Zdi se mi, da smo zadeli kar dobro smer. Malce bo še za popazit na kakšno lusko.
Merjenje je zafrkaval telefon. Zato smo z meritvami obupali po 100 metrih in okrog 30 m nad dnom sanj. Oznaka zadnje točke je vrečka študent futra na pritrdišču. Dno Mokrih sanj ima premer 10m. Tu je zajeten kup blata s črno prevleko. Aleš je v steni našel nekaj takega kot zob neke zveri, dolžine 3-4 cm. Sanje se prevesijo v novo vertikalo globine 20 m. Tej sledi nova stopnja po posluhu vsaj 15 m globine. Zgleda zelo obetavno. Tu smo obrnili. Globina bo okrog 720 m. Videli smo še globje.
Okrog 17:30 smo se začeli vračati. Postanek in večerja na vrhu Mokrih sanj. Še kratka malica pod Kamenčiči. Vhodni šaht se je že kar vlekel. V prvi nedeljski uri smo bili zunaj. Moja ekipa je
spet slabo spala. Popoldne smo prekrižarili Bc, a pizzerije nismo našli. Pojedli smo pri Žvikarju.
Zapisnikar: Bogomir Remškar
Jamarili Aleš Štrukelj – Klamfa, Tobija Aljaž Novak in Bogomir Remškar