Prednovoletna Vstala Primorska (26.-28.12.2025)

Poletni jamarski tabor je bil kriv, da je Vstala Primorska dobila resno konkurenco in ji tako več nismo namenjali toliko pozornosti ter švica kot bi si ga zaslužila. Vse razpoložljive sile in opremo smo takrat bolj ali manj usmerili k Damekčevi Danici.

No, v jesenskih in zimskih mesecih je zgodba drugačna. Damekčevo Danico smo poslali na kratek dopust in s tem začeli sezono bivakiranja v spodmolu nekaj 100 m nižje – pred Vstalo Primorsko.

Kadar se na društveni listi pojavi pobuda za novo akcijo v Vstalo Primorsko, se vabilo začne nekako v stilu :“Pred nami je ponovno vremensko okno. V petek popoldan…”. Večkrat se zgodi, da to vremensko okno ostane odprto in brez obiska. Potem se spet zapre in odpre, zapre in odpre… No, tokrat smo ga izkoristili.

Dva dni po obilnih božičnih večerjah smo se v petek popoldan na goro odpravili Božo, Karin, Edi in Erika. S seboj smo vzeli skoraj vse, kar nam je padlo na pamet. V spodmolu smo vzpostavili bivak, ki sicer nestrpno čaka v sodih pred jamo. Kot skrbno vložene sardele smo v šotoru za tri zasedli vsak svoje mesto in bolj ali manj uspešno iskali prostor vsak za svojo spalko. Po precej pisani debati in po tem, ko smo že skoraj zatisnili oči, sem se spomnila, da sem morda doma pozabila kombinezon. Kar izstrelilo me je iz spalne vreče proti nahrbtniku, v katerem naj bi ga potencialno prinesla na goro. Kombinezona pa nikjer. Skoraj sem se že sprijaznila, da bom naslednji dan na površju skrbela za kulinarične presežke in lovila vitamin D. Potem pa se je Edi ponudil, da mi bo on posodil svoj kombinezon, ker sem bolj zmrznjene sorte, on pa bo šel v jamo v bolj improvizirani opravi: zimske hlače, vetrovka in vreča za smeti. Malo sem nasprotovala, ampak zjutraj nisem več ugovarjala.

Spakirali smo hrano, opremo in še nekaj dodatnih oblačil. Pravzaprav smo imeli tokrat čisto prave uniforme. Vsi štirje smo šli v jamo v istem modelu poceni vetrovke, ki nas je rešila pred tuširanjem v spodnjih delih jame. Naš cilj so bile namreč Mokre sanje in morebitna nadaljevanja pod njimi. Na globini okrog 700 m smo si privoščili nič kaj dietno kosilo, nato pa nadaljevali z opremljanjem in merjenjem novih delov. Pod lepo opranim breznom nas je pričakal vodoraven rov, poln blata. Takšnega kot soufflé – na vrhu skorjica, notri mehko. Nič kaj prijetno za hojo. Glede na načrt je to zagotovo najbolj vodoraven del v celotni jami, ki pada v več krajših stopnjah. Karin in Božo sta opremljala, Edi in Erika pa merila. Velika brezna so v tem delu zamenjali močno zalomljeni meandri in vizure so se s tem pošteno skrajšale. Končali smo na koncu blatnega meandra na globini -748 m, ki zaenkrat še nima imena. Od tam se bomo naslednjič spustili navzdol, kakšnih 20 – 30 m nižje, kjer se vidi in sliši potok. Morda tisti, ki teče v Boko? Tokrat nismo izvedeli, ker nam je že drugič ta dan zmanjkalo opreme, ki smo jo pustili na dnu brezna malo višje.

Okoli 1h zjutraj smo se po sedmih urah vrnili v varno zavetje spalk v šotor pred jamo. Potem, ko smo se lotili vsak svoje pašte in za sladico izpraznili še škatlo Kinder čokolad od Karin, smo še malo pomodrovali, nato pa drug za drugim zaspali.

Zjutraj nas je zbudilo sonce. Sončni vzhodi v gorah pozimi so še posebno lepi, ne pa tudi prav topli. Ko se je sonce še malo dvignilo, pa nas je zvabilo na pobočja nad jamo, kjer se je prav lepo ogrelo. Kuhanje jutranje kave in zajtrk na soncu. Potem pa še sušenje bivaka in pakiranje nahbrtnikov.

Enkrat sredi dneva smo se Karin, Edi in Erika odpravili mimo starega Skalarja proti dolini, Božo pa si je zaželel še malo kaninskih radosti in podaljšal do Koče Petra Skalarja, kamor so ta dan prišli tudi Koprčani. Pri starem Skalarju so nas ujeli še GRS-jevci, ki so nam postregli s potico in poljskim žganjem. Na poti navzdol smo srečali še Maffija in Erika, ki sta bila prav tako namenjena na Skalarja.

Torej – jama gre naprej! Pričakovali smo sicer velika brezna, dobili pa blatne, bolj ali manj vodoravne dele. Vsekakor čakamo naslednje vremensko okno! Takrat morda raje vsi v popolni jamarski opremi, brez pozabljenih kombinezonov.

Zapisala: Erika Kozamernik

Jamarili: Bogomir Remškar, Karin Rutar, Edi Benko, Erika Kozamernik

Vstala Primorska: Mokre sanje imajo nadaljevanje (7. – 9.11.2025)

V petek 7.11.2025 se je nabrala ekipa za Vstalo Primorsko. Vreme je bilo idealno. Popoldne smo jo mahnili proti Bovcu. Postanek v Kavarni kjer smo neuspešno prepričevali Prudiča in Pokljukarja, da bi se nam pridružila. Sta šla raje na Rombon. Lahko jam je žal.

Do vhoda, 1900m nad morjem, je bilo snega za vzorec. Brezveze sem nosil cepin in dereze. Spanje v spodmolu je za tri osebe prijetno. Spalke so tople. Z napihljivo podlogo je sploh zakon, če je ne
pozabiš doma. Mraz je bil nekaj pod ničlo. Zbujanje v lepo jasno jutro. Kava, zajtrk. Štart v Vstalo Primorsko pol ure za načrtovanim, ob 9:00.

Brezno mokro, kot po navadi. Prav zato sem oblekel retro gumijast pajac. Zaščitil me je pred pršenjem vode. A na koncu akcije sem bili sočno tenstan v lastnem soku.

Mokre sanje, ki mi od poletja niso dale spati, so bile bolj suhe kot avgusta. Opremili smo kolikor se je dalo po suhem. Zdi se mi, da smo zadeli kar dobro smer. Malce bo še za popazit na kakšno lusko.

Merjenje je zafrkaval telefon. Zato smo z meritvami obupali po 100 metrih in okrog 30 m nad dnom sanj. Oznaka zadnje točke je vrečka študent futra na pritrdišču. Dno Mokrih sanj ima premer 10m. Tu je zajeten kup blata s črno prevleko. Aleš je v steni našel nekaj takega kot zob neke zveri, dolžine 3-4 cm.  Sanje se prevesijo v novo vertikalo globine 20 m. Tej sledi nova stopnja po posluhu vsaj 15 m globine. Zgleda zelo obetavno. Tu smo obrnili. Globina bo okrog 720 m. Videli smo še globje.

Okrog 17:30 smo se začeli vračati. Postanek in večerja na vrhu Mokrih sanj. Še kratka malica pod Kamenčiči. Vhodni šaht se je že kar vlekel. V prvi nedeljski uri smo bili zunaj. Moja ekipa je
spet slabo spala. Popoldne smo prekrižarili Bc, a pizzerije nismo našli. Pojedli smo pri Žvikarju.

 

Zapisnikar: Bogomir Remškar

Jamarili Aleš Štrukelj – Klamfa, Tobija Aljaž Novak in Bogomir Remškar

Dogodek ob 50. obletnici Jamarskega društva Danilo Remškar Ajdovščina (22.11.2025)

Pol stoletja je minilo od ustanovitve Jamarskega društva Danilo Remškar, ki smo jo z društvenimi in dolgoletnimi jamarskimi kolegi obeležili 22.11.2025 v Domu krajanov na Cesti pri Ajdovščini. Po proslavi so sledile še podelitve priznanj, plaket in znakov Jamarske zveze Slovenije. Nekaj fotografij si lahko ogledate v pripeti galeriji. Ob tej priložnosti pa prilagam še zapis predsednika Božota o delovanju društva. Vabljeni k branju!

 

Pol stoletja Jamarskega društva Danilo Remškar Adovščina

Ajdovščina sama po sebi sicer ne leži na kraškem površju, vendar območje naše občine obsega tudi visoke kraške planote, Trnovski Gozd, Hrušico in Nanos, ki so pravi jamarski raj. A tudi na nasprotni strani doline, v Vipavskih brdih, ki jih gradi fliš, so v plasteh apnenca zanimive jame.

Vhode v podzemlje so domačini poznali že v preteklosti in marsikatero jamo tudi obiskali. V ledenicah na Gori so sekali led, ki je bil namenjen tudi v tujino. V prvi vojni so v jami pod Brjami uredili skladišče vojaškega materiala. Med obema vojnama so bili domačini vodiči posebnim oddelkom italijanske vojske, ki je raziskovala jame na našem področju. V drugi vojni so jame služile kot skrivališča za partizane, nekatere pa so postala grobišča.

Ustni viri govorijo o pogumnih ajdovcih, ki so obiskovali in raziskovali Hubeljske jame. V društvenem arhivu hranimo skice jam Veliki Hubelj in Hubljeve kuhne iz leta 1963, katerih avtorji so žal neznani. Jamarji so takrat raziskali večino rovov v obeh jamah. Prav ti raziskovalci Hubeljskih jam pa so leta 1974 dali tudi pobudo za ustanovitev posebne jamarske skupine pri planinskem društvu.

Ustanovni sestanek Jamarske sekcije Hubelj pri Planinskem društvu Ajdovščina je bil 20. januarja 1975. Med 17 ustanovnimi člani sta zapisna tudi Marjan Poljašak in Danilo Remškar. Sekcija se je istega leta vključila v Jamarsko zvezo Slovenije. Večina jamarskih akcij med letoma 1974-76 je bilo v Hubeljskih jamah, v breznih in jamah na Planini ter nad Stomažem ter v Vipavsko jamo. V letih 1977-78 so raziskovali brezna na Trnovskem gozdu in na Nanosu. V nekaterih akcijah so že uporabljali vrvno tehniko, opremo pa kupili v Italiji. Po letu 1978 je delo sekcije zastalo.

V  letu 1984 sta Igor Benko in Miroslav Simonič opravila izpit iz vrvne tehnike. Šele znanje vrvne tehnike je omogočilo raziskovanje zahtevnih brezen. Sledilo je obdobje, ki je zelo slabo dokumentirano, a za razvoj društva zelo pomembno – raziskovanje Nečilčeve jame. Zanimanje za lepote te kapniške  jame je privabilo številne nove člane. Pomlajena ekipa je v letu 1990 zaključila meritve Nečilčeve jame, za katero je bila izdelana tudi dokumentacija, oddana v kataster jam JZS. Prve zapisnike je napisal in narisal Zdravko Rijavec. S tem je jamarstvo v Ajdovščini preraslo otroško obdobje. Leta 1990 smo se prebili v notranjost Vipavske jame. Raziskave in meritve te ozke in blatne jame so trajale več let.

Jamarska sekcija se je leta 1992 osamosvojila v društvo, ki smo ga poimenovali po pionirju ajdovskega jamarstva, Danilu Remškarju. Pod predsednikovanjem Igorja Benka so se člani društva vključili v delovanje organov Jamarske zveze Slovenije, Jamarske reševalne službe in pridružili občinski civilni zaščiti.

Leta 1996 je vodenje društva prevzela Rosana Rijavec. Poleg raziskovanja smo pripravili fotografske razstave, očistili številna onesnažena brezna, skrbeli za izobraževanje podmladka, organizirali odpravo na Kubo, pridobili prostore v stavbi starega GRC, na odpravi  v Čehe 2 so trije naši člani šli  prvič 1000 m globoko. S prihodom »Uvitncov« – to so fantje iz Cola smo obudili raziskovanje na Hrušici in Nanosu.

Leta 2003 je predsednikovanje prevzel Bogomir Remškar. V tem času smo raziskali 884 m globoko Belo Grižo 1  nad Otlico. Dobili smo prostore v zaklonišču pod Občino Ajdovščina. Bili smo tudi gonilna sila pri postavitvi jamarskega bivaka na Kaninu. Sodelovali smo pri raziskovanju najdaljše slovenske jame, Sistema Migovec nad Tolminom in v Jami Sežanske Reke dosegli podzemni tok reke Reke. Okrog leta 2010 se nam je pridružila skupina mladeničev z Gore.

Člani Jamarskega društva Danilo Remškar redno organiziramo raziskovalne tabore na Kaninu in Nanosu. Na Kaninu smo v breznu Huevos Jarak Macola leta 2017 dosegli globino 1016 m. Večina verjetno ne ve, da ima globina 1000 m za jamarje poseben pomen. To brezno slovi tudi po 443-meterski vertikali, imenovani Čuk. To je 11. najgloblja enotna vertikala na svetu. Leta 2022 smo za več kot dva kilometra podaljšali Predjamo. Naši člani so raziskovali tudi jame na Kitajskem, v Ukrajini, Turkmenistanu, na Kubi, Jamajki, Novi Zelandiji, v Italiji in Albaniji.

Naše društvo je aktivno sodelovalo pri snovanju in postavljanju razstave o jamarstvu v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani. Leta 2023 smo v sodelovanju z GRC Ajdovščina organizirali tekmo v žemarjenju na Mlinotestov silos.

Skozi celotno zgodovino društva smo registrirali dobrih 200 novih jam. Dolžina vseh izmerjenih rovov znaša več ko 23 killometrov.

Letošnje leto društvo obeležuje 50 let delovanja. Ob tej priložnosti smo nekaj naših odkritij predstavili tudi na fotografski razstavi v grajskem parku, okrogli jubilej pa smo obeležili tudi z dogodkom, ki se je zgodil 22. novembra v Domu krajanov na Cesti. Pisana druščina nekdanjih in sedanjih članov ter jamarskih kolegov iz drugih društev je napolnila dvorano. Na prireditvi smo iz rok podžupana Mitje Tripkovića dobili priznanje župana Občine Ajdovščina. Prejeli smo tudi plaketo z zlatim znakom Jamarske zveze Slovenije.

Ves čas našega delovanja smo sledili temeljni ideji jamarstva – raziskovanju in dokumentiranju jam. Tako bo tudi v prihodnje. Če še koga vleče v podzemlje, lepo vabljeni v naše vrste!

Tabor na Kaninu 2025

Prišel je 1. avgust in z njim tabor na Kaninu. Še zadnji dan dišimo po šamponih prejšnjega večera.  No, naslednjih deset dni so se le ti dodobra razdišali. Računali smo namreč na močne jamske prepihe, precej novih globinskih metrov, vmes pa na žgoče sonce, ki bo vse skupaj gratiniralo.

Ob 8h zjutraj smo se vse ekipe, ki smo se tega dne odločile za obleganje gore, zbrale na jutranji kavi in pripravile strateški plan. V prvo bojno linijo so šli tisti, katerih avtomobili so vsaj malo dišali po »terenskem vozilu«. Ti so bili kot nekakšna glava družine – kar so rekli, smo naredili, da le ne bi bilo treba nosit opreme v hrib. Ostali smo parkirali na zadnjem ovinku nad B-postajo ustavljene kaninske žičnice, do koder se je še mogoče normalno pripeljat. Tam se nam je pridružila tudi ekipa ukrajinskih jamarjev. Po kakšnih sedmih vožnjah ljudi in opreme s terenci smo vse skupaj preložili še na tovorno žičnico in prepeljali do koče. No, vmes smo vse bolj nestrpno pogledovali v nebo, ki je bilo vedno bolj kislih, temnih barv. Poleg moke in kruha v škatlah nas je malo skrbelo tudi za ekipo (Tjaša, Klemen, Jure, Yuri), ki naj bi se zvečer po nekaj dneh vrnila z ekspedicije v Skalarjevo brezno. K sreči je bil strah odveč. Kljub dežju so relativno suhi prišli ven, nekateri v večernih urah, drugi pa v zgodnjih jutranjih.

Prva dva dni nam je Kanin postregel z bolj kislim vremenom, zato smo se lotili hišne jame in štemanja v kletnih prostorih, ki so te dni dobili že kar zavidljivo velike dimenzije. Deževni dnevi na Kaninu so ponavadi tisti, ko se v koči zgodi največ izboljšav oziroma tehnoloških presežkov. Začeli smo z označevanjem košev za ločeno zbiranje odpadkov. Odločili smo se tudi, da bomo biološke odpadke začeli nositi nekoliko bolj stran od koče, ker se bojimo gladavcev. In ker dežja še kar ni bilo konec, smo z izumi nadaljevali v kleti. Ekipa Koprčanov (Aljoša, Vasja, Kristjan, Aleš) je po intenzivni inženirski razpravi uredila polavtomatsko zapiranje vhodnih vrat v klet. Škripčevje z utežjo. Takšnega verjetno nimajo niti v glavnem trezorju kakšne izmed bank. Tudi sobota je bila pretežno deževna, zato smo šli (Yana, Božo, Erika, Tomaž in Franc) preveriti v kakšnem stanju je jamarski bivak. V naslednjih dneh bo namreč tukaj bivala ekipa ukrajinskih jamarjev, zato smo jim šli za dobrodošlico postavit zunanjo tendo in jedilnico. V soboto zvečer se je nebo končno le toliko zjasnilo, da smo lahko vzpostavili tudi astronomsko opazovalnico. Zanimalo nas je, kaj se te dni kaj dogaja na luni in kako je z nebulami, Marsom in vsem, kar pač premore nočno nebo. Martin sicer ni jamar, je pa strasten astronom in je tako na Kanin pritovoril tudi temu primerno velik teleskop. Smo vprašali zvezde, kako kaj kaže z nadaljevanji v naših jamah v naslednjih dneh, pa se je verjetno zataknilo pri interpretaciji. Nekako nam ni preostalo drugega, kot da gremo v jame in preverimo kar sami. Poleg vse čudne opreme, ki ni imela prav direktne veze z jamarijo, se je znašla tudi kitara in nekaj kompletov rezervnih strun. Preživela je žgoče sonce, nekaj kapelj dežja in sploh na tiste večere, ko še nismo bili čisto skurjeni od akcij v podzemlju, doživela kar nekaj akustičnih koncertov z bogatimi »backvokali«.

No, v nedeljo pa smo le našli pot v kaninsko podzemlje. Najprej smo se lotili Zvezde danice oziroma po novem – Damekčeve Danice. Lansko leto ji nismo še prišli zares do živega, letos pa nas je dan za dnem puščala praznih rok (beri: zmanjkalo nam je štrika). Na nedeljski akciji smo Božo, Anita, Yana in Erika izmerili jamo od ožine nad Anitinim nihajem do Reharjevih ploščic. Že naslednji dan so Maffi in Poklukarja opremili Anitin nihaj. Koprčani so istočasno širili meander v WC breznu (na cca. -150 m), Pintarji, Erik in Edi so izmerili dve novi jami (11-metrca in Jama pod tremi žicami), del belgijske ekipe (Pierr) pa se je pridružil novomeščanom v Trnuljčici. Edi, Tomaž in Franc so šli v Brezno pod Žičnico in z bivaka na -250 m prinesli 300 m vrvi. Pri tem so se pošteno stuširali in posledično podirali hitrostne rekorde tako ven iz jame kot tudi po smučišču navzgor.

Ker se je lepo vreme nadaljevalo, smo tudi mi še naprej vztrajno rinili v podzemlje. V torek so se koprčani ponovno odpravili širit v WC brezno, druga ekipa (Božo, Edi in Erika) pa je šla v Vstalo Primorsko, ki smo jo letošnji tabor, na račun perspektivne Damekčeve Danice, kar malo zapostavljali. Do jame nas je spremljala tudi Jerica, katerii smo naložili nekaj dodatne opreme. Božo ji je med potjo podrobno razložil, katera je optimalna pot za vrnitev nazaj do koče Petra Skalarja. No, verjetno je le obnovil, kako priti nazaj, da bomo tudi mi po prihodu iz jame hitreje našli pot nazaj. In smo šli. Edi in Erika sva izmerila jamo do globine -563 m, kjer sva vzpostavila kuhinjo za vse lačne. Torej vse, ki smo bili v jami. Božo je med tem preopremljal brezno pod meandrom, saj je bila obstoječa smer čisto preveč namočena. Po njegovih ocenah se je nahajal še slabih 100 m pod kuhinjo, dna pa ni bilo videti. Črna luknja ali Mala Boka? Ha, kdo bi vedel!

Po torkovi celodnevni akciji v Vstali Primorski in pešačenju nazaj do KPS smo se odločili, da smo končno le našli optimalno pot za nazaj od jame. Božo, Maffi in Erik so se tako v sredo lotili markiranja poti čez lašte, ki kakšnih 15 minut od koče doseže markirano planinsko pot. Menda zdaj tam stoji toliko možicev kolikor jih ne premorejo niti najbolje obiskani koncerti. Ga ni jamarja, ki bi se še lahko izgubil. V sredo zvečer je na kočo prišla tudi ekipa JKŽ (Gedei, Mrki in Nina), ki so imeli v planu fotografsko akcijo v najglobljih delih Skalarjevega brezna.

Na zgodnje četrtkovo jutro se je zgodila prava evakuacija. Že prejšnji večer smo naredili podroben strateški načrt za napad na vse ožine in za opremljanje spodnjih delov Damekčeve Danice. Kuhinja in jedilnica KPS sta tako že pred 8. uro zjutraj pokali po šivih. Že zvečer smo iz deževnice pripravili hektolitre čaja, v katere so zjutraj priletele še šumeče tablete. Spakirali smo še juhe, makarone, cukr in vso robo za opremljanje in širjenje jam..potem pa pot pod noge do Damekčeve Danice. Ja, ta Danica je tako zlata ženska, da smo jo tega dne vsi želeli obiskat. Ampak zna biti že precej stara, zato je Maffi odredil vozni red obiskov. 4 ekipe po 2-3 ljudje…kot v bolnišnici, ne vsi naenkrat! Erika in Edi sva šla širit ožino nad Anitinim nihajem, od koder navzdol sva kasneje izmerila okoli 300 dolžinskih metrov jame in končala nekje na globini malo manj kot -500 m. Sledila sta Samo in Yana, ki sta se zbasala skozi spodobno razširjeno ožino v spodnje dele in šla razširit naslednje ozko grlo. Takoj za nami sta prišla Maffi in Jožef, ki sta se lotila opremljanja novih spodnjih delov. No, tam dol je bil cel cirkus. Saj človek ne ve, kam bi šel, ker se vsako brezno razdeli na »pet novih«. Po liniji najmanjšega upora sta tako opremila glavno brezno, na poti nazaj pa še kakšno stransko. Nad vsemi tremi ekipami se je mudila še četrta ekipa (Božo, Livio in Edi), ki je tega dne obiskala Damekčevo Danico. Tudi ta ekipa se je z vsemi štirimi spravila nad ožine v zgornjem meandru, potem pa je prišla v kontrolo k spodnjim ekipam. Po celodnevnem obisku pri Danici smo počasi nakapljali nazaj v KPS. Prilično utrujeni, kar pa nam ni preprečilo, da bi vse nove meritve takoj stlačili v Csurvey. Maffi je pokazal še posnetke vseh črnih brezen, nadaljevanj, ki so kar zijala skozi ekran. Čisto nihče seveda ni ostal ravnodušen. Takoj smo oblikovali tudi ekipo za obiske za naslednji dan!

V petek so šli v Damečkevo Danico Jerica, Božo, Lana in Erik. Opremili in izmerili so še nekatere nove dele in našli prostor za morebitni bivak. Ker…jama šiba. In ni videti, da bi je bilo kmalu konec. Druga ekipa (Aljoša, Samo Milanič, Maja, Robi) je šla širit v WC brezno. V poznih popoldanskih urah pa se je iz Skalarjevega brezna vrnila tudi ekipa JKŽ. Prespali so na bivaku na globini -500 m.

No, prišla je sobota, ko nas ne gospa Danica in niti nobena druga luknja niso več prepričale. Večdnevno krtarjenje po kaninskem podzemlju je privedlo do kroničnega pomanjkanja sonca. Vitamin D, pravijo, da je kar pomemben. Na letošnjo novo pridobitev v KPS, kartonasto tablo, na kateri je bil vozni red obiskov jam, smo se zapisali vsi, ki smo se namenili na vrh Visokega Kanina. Torej, praktično vsi udeleženci tabora v KPS, ki nas še ni zamikala dolina. Aha, tabla. Z letošnjim letom smo uredili tablo v stilu »Kje so naše ladje?«. Uvedli smo tudi pravilo – »Če te ni na tabli, te ni v jami!« -, ki se je kar dobro prijelo. Zato bomo drugo leto ponovno reciklirali kartonaste škatle. Red mora bit, četudi je izjemno slab.

V času tabora je poleg vseh udeleženih v KPS delovala tudi ekipa ukrajinskih jamarjev (7 udeležencev), ki so bili nastanjeni v bivaku JZS. Njihov cilj je bilo raziskovanje v Huevosu. Po Božotovih navodilih so se v prvi akciji poskušali spustiti do bivaka na -500 m, kar pa je bilo žal neuspešno – bivaka niso našli. Pa ne zato, ker bi ga kdo pospravil oziroma skril, ampak zato, ker so po navodilih »le sledili voxu«, ki pa vmes izgine v stranske rove. No, v naslednjih dneh so le prišli do bivaka, kjer so uredili novo mizo, odnesli smeti in popisali vso hrano, ki je še na voljo. Drugo leto pravijo, da se spet vrnejo in nadaljujejo z raziskovanjem.

Na zadnji dan tabora smo tako iz jam nekako prilezli vsi, ki smo bili katerikoli dan napisani na tabli. In to srečni in celi. Počasi smo morali začet razmišljati o transportu opreme nazaj v dolino. Da nam ne bi bilo dolgčas, se je seveda dan pred odhodom na tovorni žičnici snela vlečna jeklenica. Ampak ker imamo cel kup vrhunskih inženirjev, smo zadevo hitro rešili. Marsikoga je ob misli, da bi morali vso robo v dolino znositi peš, kar pošteno zvilo v trebuhu. Ampak ni problema, ker je ekipa intuziastičnih jamarjev teden pred taborom iz »wc-ja na štrbunk« naredila prav kraljevski sekret. Vsi smo navdušeni, hvala! Med najsrečnejšimi tega dne zaradi popravljene žičnice pa so bili tudi Poljaki, ki so prihajali na KPS. Saj vemo – 10 kg korenja, 20 kg krompirja, kilometer štrika, rezervne spodnjice… človek je srečen, če vsega tega ne rabi nosit na lastnem hrbtu.

Po desetih dneh tam gor, po precej prežimarjenih metrih, vseh sončnih zahodih in skuhanih “ratovn’kih”, je bil čas za odhod v dolino. Takoj po prihodu do najvišje parkiranih avtomobilov (na okrog 1700 m) se je pojavila še prilika, da posnamemo napovednik za novo slovensko serijo – “Gorski mehanik”. No, več njih. Defekti so se namreč kar vrstili. Lahko smo izbirali med zglodanimi cevmi, ki so jih v teh dneh pošteno prežvečili lokalni svizci ter med preluknjanim karterjem. Odločili smo se za slednjega, ker je popravilo terjalo manj časa, rezultat pa je izgledal bolj dramatičen. Smo sklepali, da bo zadeva na malih ekranih tako požela večji uspeh.

Na koči Petra Skalarja nas je bilo v teh dneh skupno 42 udeležencev iz 10 društev. Nekateri so prišli le za kratek čas, drugi so vztrajali dlje. Prav vsak pa je doprinesel svoj delček k odličnemu vzdušju ter k uspešnim in prijetnim akcijam v podzemlju. Že planiramo nove akcije, dokler nas ne prehiti sneg!

 

Zapisala: Erika in Božo

Avtorji fotografij: Matjaž Pintar, Grega Maffi, Samo Milanič, Aljoša Vidmar, Yana Bilynets, Livio Pahor, Erika Kozamernik

 

Seznam akcij in udeležencev po dnevih:

nedelja, 3.8.:

  • Damekčeva Danica: Merilna akcija do Reharjevih ploščic; Božo, Erika, Yana, Anita
  • Brezno pod Žičnico: Edi, Tomaž, Franc (razopremljanje)

ponedeljek, 4.8.:

  • Damekčeva Danica: Maffi, Jožef, Janez
  • Trnuljčica: Pierr in novomeščani
  • WC brezno: Aljoša, David, Stipe, Samo Morel
  • dve novi jami (11-metrca in Jama pod tremi žicami): Erik J., Emil, Matjaž, Anita, Edi B.

torek, 5.8.:

  • Vstala Primorska: merili jamo do -563 m in opremljali pod tem: Božo, Edi B. in Erika; spremstvo do jame: Jerica
  • WC brezno: Samo Morel, Aljoša Vidmar, Ervin, David Piščanec

sreda, 6.8.:

  • Markiranje poti od Vstale Primorske proti KPS: Maffi, Erik J. in Božo;
  • Brezno na Veliki Gnili glavi: Samo, Aljoša, David

četrtek, 7.8.:

  • Skalarjevo brezno (fotografska akcija; spali eno noč na bivaku na -500m: Gedei, Mrki in Nina
  • Damekčeva Danica: Yana, Samo, Erika, Edi B., Maffi, Božo, Jožef, Livio in Edi G.; širjenje merjenje jame in opremljanje novih delov

petek, 8.8.:

  • Skalarjevo brezno (fotografska akcija; spali eno noč na bivaku na -500m: Gedei, Mrki in Nina
  • Damekčeva Danica: Jerica, Božo, Lana, Erik B.
  • WC brezno: Aljoša, Samo Milanič, Maja, Robi

sobota, 9.8.:

  • Visoki Kanin: skupinski pohod; Jerica, Erika, Maja, Yana, Edi, David, Aljoša, Erik B., Jožef, Lana, Robi

nedelja,10.8.:

  • Pakiranje in odhod v dolino.

Udeleženci tabora po društvih:

JDDR: Bogomir Remškar, Anita Pintar, Matjaž Pintar, Emil Pintar, Grega Maffi, Erik Jemc, Edi Benko, Erika Kozamernik

JKŽ: Yana Bilynets, Peter Gedei, Jure Merčun (Mrki), Nina Mrak

JK Temnica: Samo Milanič, Matej Mozetič

JK Kraški krti: Livio Pahor, Edi Grgolet

JD Dimnice: Aljoša Vidmar, David Piščanec, Samo Morel, Zdenka Marčič, Kristjan Mezgec, Mitja Maružin, Aleš Humar, Vasja Vadnov, Žetko Matjaž, Robert Grilc (Čevap), Borut Stepančič (Stipe), Ervin Martinčič, Martin Bertok (astronom, gost)

DZRJ Kranj: Lana Sladič, Jožef Poklukar, Janez Poklukar, Erik Bajželj

JD Carnium Kranj: Maja Lokar, Tomaž Kastelic, Franc Petrič

JK Krka: Robi Marn

Belgijci: Pierr Meynaert, Sophie Deboucq, Felix Meynaert in Loick Meynaert

DZRJ Ljubljana: Jurij Andjelič (Yeti)

+ ekipa ukrajinskih jamarjev na bivaku JZS: Vladimir Levašov, Inna in Jurij (Jura) Artemenko, Denis Poliščuk (Den), Olena Ševčenko (Lena) in Łukasz Pasternak, Aleksander Kuzmenko (Kuzmič)

 

Jamarska šola JDDR 2025

Si se kdaj vprašal/-a, kaj se skriva pod površjem?

Do kam segajo drevesne korenine in kam odteče ves dež?

Ali velikani in jamski medvedi res obstajajo?

Ali jamsko blato zares pomladi človeka bolje od kolagena?

 

Mi vemo! Če zanima tudi tebe, te vabimo, da se nam pridružiš na letošnji jamarski šoli.

Kdaj: 28.3.2025 ob 20h (uvodno srečanje)
Kje: društveni prostori (v zaklonišču pod Občino Ajdovščina: https://maps.app.goo.gl/z2wU1eonbNMh31mC9)
Kontakt: 040-846-276 (Božo); bogomir.remskar@guest.arnes.si

Jamarska šola je sestavljena iz teoretičnega in praktičnega dela. Teoretični del bo potekal v društvenih prostorih ob petkih ob 20h, praktični del pa na stenah in v jamah (termini po
dogovoru). Namen jamarske šole je pridobiti znanje in izkušnje za samostojno raziskovanje kraškega podzemlja.

Si starejši/-a od 14 let? Krasno, dobrodošel/-a! Sicer pa se raje vidimo kakšno leto kasneje.

Člani Jamarskega društva Danilo Remškar te z veseljem pričakujemo.

Lepo vabljen/-a, da se nam pridružiš!

 

jamarska_sola_JDDR_2025_vabilo

Vroča Primorka ob koncu februarja (Vstala Primorska, 21. in 22.2.2025)

V petek 21.2.2025  popoldan je 1. ekipa v zasedbi Tobija Aljaž Novak, Miha Prudič, Žiga Penca (JD Rakek) in Janez Pokljukar(DZRJ Kranj) šla proti najbolj vroči primorki ta hip. Poleg osebne in opremljevalne opreme smo v nahrbtnike natlačili še nekaj opreme za bivak. Vzpon smo že začeli v temi a nam to ni vzelo motivacije. Sneg je bil dobro predelan in zato pot ni bila težka. Luknja do jama je bila še vedno odkopana kar nam je prihranilo 2uri dela. Za večerjo je Miha skuhal pašto z ragujem, nato smo pa sladko zaspali. Zjutraj je sledil spust do -550m, kjer smo nazadnje ostali pred ožino. Triurna borba z ožino je bila poplačana z ogromnim breznom, kjer dna ni bilo videti. Z opremljanjem je začel Tobija, nato je delo prevzel Janez. Opremili smo okrog 100 m brezna. Prišli smo nekje do 650 m globine. Do dna je še vsaj 50 m ??? V novem breznu je bilo veliko vode, kar je otežilo nadaljevanje in onemogočilo merjenje. Začeli smo se vračati proti površju, na 400m smo se dobili z 2. ekipo. Ker smo bili vsi povsem premočeni se nismo odločili za spanje v bivaku na 400m. Smo raje odžemarili do površja. Nekateri so se še isti večer vrnili v dolino drugi smo spali v spodmlu.

Zapisal: Tobija Aljaž Novak

V soboto zjutraj je iz Gozdeca startala druga  skupina Benedikt Praznik (JD Carnium), Dare Lapajne (JDDR Ajdovščina) in Andrej Rus (DZRJ Ribnica). Naša naloga je bila, da do jame prinesemo šotor, podloge in spalke, jih znesemo v jamo in na globini cca – 420m postavimo bivak. Ker so Dareta že med hojo začeli grabiti krči, v jamo rajši ni šel. Tako sva zadan plan uresničila z Andrejem. Bivak sicer ni postavljen idealno. Prostora je premalo, za WC in vodo je potrebno prežamariti 10m, tako da je to bolj začasna rešitev. Ravno, ko sva se začela vračati proti izhodu, sva se srečala z raziskovalno ekipo, ki je sicer premočena in premražena, začela veselo razlagati o dih jemajočem breznu. V šali so rekli da je robe za opremljati še dovolj in naj kar grem nadaljevat njihovo delo. Zaradi pozne ure sem si rekel da je treba pustiti še kaj za naslednjič.

Zapisal: Benedikt Praznik

Dolga noč na jasen dan (Vstala Primorska, 7.2.2025)

V petek popoldan, 7.2.2025, smo iz Gozdeca šli proti jami. Sneg se je začel malo nad izvirom. Nad bližnjico smo si nadeli dereze. Sneg je bil predelan in hoja užitek. Zasnežen vhod smo s pomočjo lavinske sonde locirali in v uri in pol odkopali. Spodmol kjer postavimo šotor je sneg zapiral le začetku. Globje snega ni bilo. Spodmol deluje kot dihalnik, kar je pripevalo k prijetni klimi. Okrog 9.00  naslednji dan, smo iz kičaste, jasne zimske idile vstopili v drugi svet. Na -400 pobrali 100 m vrvi in kovačijo. Na dnu Pristopne izjave je Beno začel z opremljanjem neznanega. Začelo se je s 40 m vertikalo. Sledile so krajše stopnje. Zadnji skoki so bili vedno ožji. Po stenah mezeča  voda je pomagala k hitrejšemu prehodi skozi dva najtesnejša prehoda.  Vse skupaj se je že sumljivo ožilo. Edino prepih iz jame je še vzdrževal pravi nivo optimizma. Z zadnjim metrom vrvi smo pristali na vhodu v meander. Beno je snel pas in se stlačil v pasažo. Zlezel je do roba brezna. Za telo, preozko a dovolj za kamen. Padaaal je precej globoko. Meander bo potreben kozmetičnih popravkov, da ga spravimo do prave širine, a dela ni veliko. S Tobijo sva vse skupaj izmerila in fotkala. Pri prenosu meritev sem imel nekaj težav. Zato bo nov del Dolgo noč treba še enkrat izmeriti. Globina novih delov je okrog 80 m. Ob 20 smo bili zunaj. Ker smo se počutili very olimpic smo šli kar v dolino. Do avtomobila smo rabili uro in 20 min.

VP je globja od 550 m. Kamen pade preko 600 m.

Jamarili Benedikt Praznik – Beno, Tobija Aljaž Novak in Božo R.

 

Vstala Primorska šiba! Nekaj informacij iz prednovoletnih akcij

Kar nekaj akcij se nam je nabralo v Vstalo Primorsko pred novim letom, vrednih poročanja. No, pa poročajmo:

Akcija 8.11.2024: Popoldne smo šli do VP. Jasna topla noč. Spali v spodmolu. Malo sem zamudi čudovit sončni vzhod. Širili v kraku Skozi jame do zvezd. Dva metra nižje nismo prišli do zvezd, ampak do dveh črnih lukenj. Noter je sicer vleklo, a se še pogledat skoraj ni dalo. Zvezd nisem videl. Pred prvo ožino je ozek blaten meander. Stlačil sem se noter. Nadaljevanje mi je preprečil trebuh. Ne moj.  Bomo naslednjo akcijo poskusili tu. Nekako se nam dozdeva… Pristopna izjava bolj obetavna. Na vrhu GRE GRE se vidi okno, do tja se pripleza v eni uri. Na vrhu Studenčičev se tudi vidi nekaj, se lahko spleza na fraj. Zunaj bili ob 18.00. Pri avtomobilu okrog 20. Če greste v BC bodite siti. Ker ni picerije, ni burgerja, ni bureka. V Merkatorju se dobi super trd,  cel dan star košček pice. Če je odprt. Jamarili Tobija, Edi in jaz.

Poročevalec Božo.

Akcija 15.11.2024: Kar se tiče hoje, vremena, spanja isto kot prejšnji vikend. Naslednji dan v soboto smo pregledali okno v meandru Studenčiči, se zapre. Pregledali še drugo blatno ožino v Skozi jame do zvezd. Se zapre. Razopremili ta del do dna Gre Gre. Do morebitnega bivaka. Nato smo se spustili do dna Pristopne izjave. Širili. Prepih močan iz jame. Takega prepiha ni nikjer v jami. Miha in Beno po posluhu trdita, da ožina ne more biti dolga. Jaz sem se optimizma hitro nalezel. Max tri akcije. Če naredimo večje ekipe samo dve. Pred ožino pustili macolo, špico, svedre….Na vhodu v Pristopno je 200 m vrvi in vsaj 50 fixov, rink, ploščic, majlonov, kladivo še ena špica in macola. Na vhodu v GreGre je okno. Tam smo pustili opremljevalni kompelt s fixi in kovačijo, kladivo in 20 m vrvi.  Tako da ekipa lahko takoj spleza in pregleda. Na Gozdecu novomeški vozni park. Misili smo da je Trnjulčica že tisočmetrca! Pozneje se je izkazalo da jih je ustavil sifon le malo pred tremi ničalami. Jamarili Miha, Beno in jaz.

Poročevalec Božo.

Akcija 26.12.2024: Na jutro 26. 12. smo se člani JD Rakek, JD Carnium in DZRJ Ribnica odpravili do Bovca in od tam naprej proti Gozdecu do stalnega izhodišča za Vstalo Primorsko. Clio je po gladki, zasneženi cesti peljal brez problemov, passatu smo morali pa na nekaterih delih malo pomagati. Tako smo si porazdelili skupno opremo v že tako natrpane ruzake in se odpravili na pot. Pot je bila sicer prekrita z dokajšnjo odejo snega, je bila pa shojena do bivaka GRS. Od bivaka naprej pa smo zagazili v nekoliko globlji, neshojen sneg. Ko smo po dobrih treh urah prispeli do jame in bivaka, nas je presenetil prizor povsem zasneženega bivaka in jame. Malo se nam je nasmehnilo, saj smo za točno tak primer s seboj prinesli tudi lopato. Tako smo najprej odkopali in postavili bivak, nato pa skopali več metrski tunel v sneg do vhoda v jamo. V jamo smo se začeli spuščati šele ob 17.20 popoldan, takoj za sončnim zahodom. Po nekoliko počasnejšem spustu v jamo smo na 470m pričeli z delom. Vsi smo bili že nekoliko utrujeni in zaspani, smo se pa nenehno krepčali z raznimi nudli, čokoladicami, oreščki in čaji. Okoli 3.30 naslednjega dne smo prišli skozi ožino in uzrli obetavno nadaljevanje. Kamen pade globoko, prvo brezno ocenjujemo na vsaj 30m “šusa” se pa odbije tudi globlje. V dveh ekipah smo se odpravili nazaj proti površju. Po poti gor smo vsi na trenutke zadremali a smo naposled le uzrli svetlobo novega dne. Prva ekipa je ven prišla okoli 8.00 in brez težav zaspala za 2 uri in se nekoliko okrepčala. Druga ekipa je na plan prilezla okoli 12.30 in se za silo naspala. Preden je sonce začelo zahajati smo spakirali in se odpravili proti avtom. Jamarili Benedikt Praznik-Beno, Žiga Penca, Andrej Rus in jaz.

Poročevalec Tobija Aljaž Novak.

… in akcijam ni bilo videti konca. Spremljajte nas na spletni strani in FBku za poročanje iz VP. Srečno v 2025!

Srečanje Primorsko-notranjskih jamarjev (11.-13.10.2024) – drugo obvestilo

Vabljeni na 18. Primorsko – notranjsko jamarsko srečanje, ki bo med 11. in 13. oktobrom 2024 na Farmancah, Nanos. Druženje se začne v petek ob 17h!

Na taboru bomo iskali nove vhode na območju Črnjavske doline in Trnovskega gozda, kopali dihalnike ter nadaljevali raziskovanja v že znanih jamah kot so Črnjavka, Kozje stene 4, Brezno pri Slapenskem Ravniku, Jama pri Suhem vrhu. Za vse interesente bomo organizirali tudi turistični obisk Miturškaje 2J. Večeri pa bodo namenjeni druženju ter zanimivim predavanjem. V soboto zvečer se obeta tudi tradicionalni speleotlon!

Organizatorji bomo poskrbeli za topel obrok v petek in soboto zvečer ter pijačo, za zajtrke in malice pa poskrbite sami. Spi se v lastnih šotorih v okolici lovske koče. Zaradi pričakovane večje udeležbe in omejenega prostora prosimo, da upoštevate usmerjevalne table za parkiranje.

Tiste, ki bi v času tabora želeli obiskati kakšno izmed jam oziroma se udeležiti kakšne izmed akcij prosimo, da ste v soboto oziroma nedeljo na zbornem mestu (pri lovski koči) ob 8. uri zjutraj.

Zaradi lažje organizacije prosimo, da najkasneje do 7. oktobra izpolnite prijavnico: https://forms.gle/ykVSq9j2pKyoxLgd6

Prijavnina znaša 20 € in jo poravnate z nakazilom na društven račun. Uporabite lahko QR kodo ali položnico, ki ju najdete v galeriji spodaj.

 

 

Lokacija tabora:

Lovska koča na Farmancah

N 45° 51.307′, E 014° 02.366′; https://maps.app.goo.gl/kk9wUC3JSeTWZHmk7

Dodatne informacije:

040-846-276 (Božo)

bogomir.remskar@guest.arnes.si

Lepo vabljeni!

 

 

 

Jama, ki ne vemo kako se kliče in jo je dobil Maffi enega sončnega lepega dne, ne da bi vanjo padel (31.8.2024)

V jamo se nismo odpravili ob sedmih zjutraj. Jokl je namreč večer prej, takoj po prihodu, ko sva z Anito že skoraj ujela temo na poti proti Skalarju, hitel razlagati o Zubravki (da mora tisto travo, ki jo vidiš notri in da tisti specifični okus najprej en bizon oscati, ki da ga v Evropi imenujemo zober), vodki in štorijah, ki jih je doživljal s Poljaki.

Pri degustaciji nisem sodeloval. Sem pa iskal prav za to jamo namenjen štrik, ki ga ni bilo nikjer. Ko sem vstopil v klet me je skoraj sezulo. Cela klet je bila vzorno pospravljena in pometena. Le štrika in fiksov, ki smo jih butnili dva tedna prej na polico ni bilo dobiti. Stvar se je na koncu srečno končala

V jamo smo se odpravili optimistični in otovorjeni. Proti dol smo par starih stvari preopremili, par pokritizirali in jih pustili za pozneje ter pametovali. Ugotovili smo, da brezna in dvorane nimajo imen in, da bomo danes to popravili.

Zadnjič nam je štrika zmanjkalo na 197m in začeli smo prav tam. Zakadili smo se k črnini, ki se je poševno dol med bloki začela z vhodom skozi res ozek meander. Kar nekaj časa smo zapravili, da ugotovimo kje je prehod najširši. Kamen je letel mučo in Jokl se je okorajžil in predlagal ime Moja Mojca (najprej je mutil nekaj v smislu moja mici, a sva ga z Anito takoj nasrala, da se je v hipu predal). Prepih je bil hinavsko močan in hitro sem opazil sicer neverbalen očitek naj pohitim z vrtanjem, ker da zebe.

Spajsal sem se skozi in v globini začel šteti luknje. Nisem se mogel odločiti kam. Zanihal sem na en balkon in počakal druga dva. Anita je kot zadnja zanihala še v eno luknjo in vrgla kamen, ki se je globoko odkotalil. Vseeno smo se odločili, da gremo naravnost dol. In je šlo. Le vedno ožje je postajalo. Jokl je v kotu majhne dvoranice dobil nadaljevanje in je spet šlo. Do Reharjevih ploščic (tako ravna kamnita tla imajo le peroni v Postonjski jami), kjer smo naleteli na 10-30cm močno zakarfijolano poko-meanderček po katerem je cca meter pod nami odtekal potoček. Te poke je videti dobrih šest metrov. Jokl je rekel f*** in po frisih nam je bilo videti, da smo razočarani. Reharjeve ploščice so na cca 320m. Anita se je spajsala v pritočni meander in zagledala en kamin, ki pa verjetno pride iz zgornjih dvoran.

Jama je mrzla in prepih je povsod močan, tudi v Reharjevih ploščicah. Krušljivost je skoraj nična. Blata ni, le bela siga.

Sklenili smo da moramo drugič preveriti Anitin nihaj in ugotoviti kam pada kamen.

Poročilo spisal Matjaž Pintar

Jamarili so: Matjaž in Anita Pintar, Jokl; zunanja ekipa Mojca, Lena, Neca